Objave

S tremi novimi alpinci (Martin, Matej in Urban) smo se včeraj podali v Novo centralno smer v Veliki Babi nad Jezerskim. Razporedili smo se v tri naveze, v katerih sta bila poleg mene glavna še Matej in Rok. Na vstopu smo ujeli še eno Koroško navezo, ki sva ji nato Z Matejem Polenškom sledila vse do vrha smeri. Že po prvih nekaj raztežajih sem ugotovil, da Matej pleza zelo suvereno in mu tudi tehnika varovanja ne dela več težav. Tako sva od polovice smeri naprej že lahko plezala v enakovredni navezi. Kljub...

Za nedeljo popoldne je Aladin napovedoval izboljšanje. Še v dežju sem se odpravil proti Suhadolniku, kjer je sonce že poskušalo predreti oblake. V dobre pol ure je dež ponehal in na Kokrškem sedlu se je že pričelo jasniti. Od tam sem zavil proti bivaku pod Grintovcem. Na vzhodnih pobočjih je bilo popoldne kakih 5 do 10 cm svežega mokrega snega, ki pa razen vlage v čevljih ni povzročal posebnih težav. Malce zoprn je bil edino greben iz Mlinarskega sedla, ki je na več mestih kar precej podrt. Na vrhu je bilo...

Še v trdi temi smo v Planici šteli avtomobile in ugotavljali ali so tam še od prejšnjega dne, ali je res pred nami takšen nočno - jutranji naval hribovcev.
S Slavko in Valentino smo si še malo dremavi nataknili smuči in na poti proti koči se je počasi le zdanilo. Nenadoma sem ves presenečen ugotovil, da iz meha ne iztisnem niti kapljice; hja očitno je ves moj čaj ostal v avtu. Z oskrbo v koči si žal nisem mogel pomagati, ker še niso kazali znakov življenja.
Tako sem odžiral požirke Slavki in...

Po silvesterskih dobrotah iz Matejeve kuhinje se je prav prilegel novoletni pohod na Debelo peč.
Sredi dneva je bila včeraj na Pokljuki sicer podobna gneča, kot nekaj dni prej pred nakupovalnimi središči. Parkirali smo skoraj na glavni cesti čez Pokljuko. Pohod je bil tako nekaj daljši od planiranega, a smo ga v hitrem tempu zaključili še pred temo.

Potem, ko sva z Janijem v sredo odkrila odlične smučarske razmere, smo se v petek s Katjo in Romanom ponovno odpravili na pršič v Krnico. Tudi tokrat nas Krnica ni razočarala. V levem delu doline smo tako lahko posmučali še ogromno nedotaknjenga puhca.

S Tinčkom sva se danes odpravila pogledat trenutno agregatno stanje slapov na Jezerskem koncu. Kljub temu, da se pripelješ praktično do spodnje postaje tovorne žičnice kakšne gneče ni bilo. Slapovi do daleč še nekako izgledajo od blizu pa precej rahitično in predvsem tekoče.
Vstopila sva v spodnji del Sveče in potem prečila v Sinjega. Tam sva ujela še eno navezo tako, da sva se potem po vsakem raztežaju lahko do dobra odpočila. V drugem raztežaju je hladen tuš skrbel, da se nisva pregrela. Tinčk,...

Z debelo snežno odejo prekrita pobočja Blegoša so danes žal le še spomin. Vendar le nekaj dni nazaj, v nedeljo, je bilo tam še vse na debelo zasneženo. S Tinetom sva s smučmi rila vse iz vasi Potok do sedla Črni kal. Od sedla naprej pa je bila pot že uhojena in je šlo malce lažje do vrha. Na vrhu je bilo treba v močnem vetru sneti pse s smuči in že sva se zapodila v pršič do pasu. Z izjemo nekaj kratkih prečk, sva nato vijugala 1000 višinskih metrov vse do avta na izhodišču.

No pa smo jo zlezli:  Monikino, Blaževo in moje prvo res pravo hribovsko šestico. Tudi malo bolj izkušeni Tadej je ni ocenil prav nič podcenjujoče.

V petek popoldne smo tehtali med smerjo DKV ali Viktorijo in se nato po zelo kratki diskusiji odločili za smer dr. Ažmana. Ob pregledovanju skice z vrisanimi raztežaji VI. in celo VI.+ stopnje se mi je sprva naredil kar cmok v grlu. Vendar so me opisi, da je smer zelo lepa in v zadnjem času kar pogosto splezana hitro prepričali.

Že v petek zvečer...

V soboto zjutraj, še v trdi temi in gosti megli, sva parkirala srebrno puščico pred Kočo na Gozdu. V hrib sva se odpravila po Hanzovi poti, ki sva jo, kljub svetilkam, bolj slutila kot videla. Do snežišča v Hudičevem žlebu se je ravno zdanilo in megla razkadila, kljub temu pa prečenje, za tiste brez derez, ni bilo najbolj enostavno. Ko sva vstopila v Hudičevi steber so se za nama začele nabirati še druge naveze in planinci na Hanzovi poti. Že po nekaj rastežajih pa sva izgubila stik z zasledovalci. Nekaj...

Ko sem pobral Moniko v Kranju so bile nočne veselice ravno na vrhuncu. Sosedi v naselju so prešerno rajali ob harmoniki, midva pa sva natovarjala alpinistično opremo.  A, če smo hoteli ujeti še kolikor toliko ugodne snežne razmere se v topli pomladni noči nismo smeli preveč obotavljati. Malo pred tretjo smo s Tofsijem in Moniko, ob soju čelnih svetilk in polni luni, že gazli prve zaplate snega v dolini Vrat. Na koncu doline, ki je še popolnoma zalita s snežnimi plazovi, smo kar nekaj časa iskali prehod v...