Pretekli petek je bil v francoskih Savojih kar vroč dan za dostopanje do koče Refuge Mont Pourri in na poti naju je z Mihom čakalo nekaj izzivov. Naprej se je bilo potrebno prebiti čez številne krave, ki so prežvekovale točno na sredi poti, sicer so se le te počasi umikale ampak mine na poti so ostale. Malce višje so kozorogi z ogromnimi bodali stražili svojo čredo. Zanimivo da jim je najbolj sočna trava ravno ob poti in jo želijo samo zase. Ko z obvozi pridem že skoraj do koče, ki je nikjer ni videti, se je bilo treba prebiti še čez potok, ki ga je taleči sneg spremenil v pravi hudournik. S precej akrobacijami in malo sreče sem suh prilezel na drug breg, kjer se je za ovinkom končno pokazala bajta. Hiška s prijaznimi oskrbniki je tisto popoldne bolj ali manj samevala. Vseeno so nam petim gostom postregli s prav slastno večerjo.
Naslednje jutro ob pol petih se je ravno svitalo, ko sva zagrizla v klanec po moreni do ledenika. Kljub razmeroma toplemu jutru je bilo še dovolj hladno, da je bil sneg na ledeniku pomrznjen. Tako da sva pikala po odličnem srencu od začetka ledenika do vrha gore. Vzpon je bil prav prijeten, kljub trem malo bolj strmim odsekom (do 45 stopinj) sem bil hitro na rami 100m pod vrhom. Ker sem bil popolnoma neaklimatiziran mi je redkejši zrak tik pred ciljem močno znižal tempo. Po štirih urah sem prisopihal na špičasti vrh s fantastičnimi razgledi na skoraj vse zahodne Alpe. V idealnem vremenu je bilo kar težko zapustiti tak vrh. Ampak toplo sonce je neusmiljeno mehčalo sneg in spodaj se je sneg že prediral.
Po krasnem dnevu in klobasi s polento v koči je sledil še sestop v popoldanski vročini, ki pa je bil kar malo odveč.
