Včeraj sva se z Luko Kramaričem mudila v samotnem Strugu. Start in konec v trdi temi, vse skupaj 13 ur, vmes pa polno odrivanja neznanih krajev. Po markirani poti proti Srednji Ponci nekje do 1600m, nato levo pod začetek smeri – nezgrešljivo. Sama smer prvih 200 vrvnih metrov poteka v SV steni/pobočju. Sledi prečka v južno (mogoče jugovzhodno?) grapo, ki nas popelje na sam greben. Na oko bi dolžino grape ocenil na 250m. Ob normalnih zimah smer verjetno nima skokov, včeraj pa sva se soočila z dvema skokoma v prvem delu smeri in štirimi skoki v južni grapi. Sami skoki niso pretirano zahtevni, niti pretirano dolgi. Vseeno pa sva se navezala v treh raztežajih. Za varovanje sva uporabljala kline in frende. Edina sled človeka je bil osamljen klin v zgornjem delu smeri, sicer pa vse izgleda popolnoma nedotaknjeno. Na vrhu smeri, nekoliko pod vrhom Struga, sva se znašla po 3 urah plezanja in nekoliko v precepu: abzajl ali sestop po grebenu preko Srednje Ponce. Pogled na izpostavljen in dooolg greben me ni ravno navdušil, zato sem pri Luku uspešno »lobiral« in vrnila sva se po smeri vzpona. Vse štante sva nabila sama, pa še pri opremi sva morala varčevati, zato kar ni hotelo biti konca. Za dodatek se nama je dvakrat zataknila vrv. Sledil je še ekspresen sestop v dolino in cesta proti Planici. Občutki, ki se porajajo alpinistu po turi ob koracanju po makadamski cesti, pa niso ravno navdihujoči. Kakorkoli že, smer je lepa in jo zagotovo priporočam, sploh alpinistom, ki ne želijo/zmorejo plezati najtežjih smeri, vendar radi raziskujejo manj znanje konce naših gora. Nudi ne pretežko plezanje (mogoče bi vseeno morala biti v teh razmerah ocena nekoliko višja?) v divjem okolju. Za morebitne ponavljalce priporočam nekaj frendov, klinov in dovolj prusika (precej abzajlov sva naredila na en klin).
