V nedeljo sva se z Luko Kramaričem mudila v redko plezani Rogljici nad Krnico. Po najinem mnenju je smer po krivici dokaj redko plezana, saj ponudi pravo in konkretno alpinistično doživetje: dolg dostop, še daljši sestop, skopo opremljenost, dolžino in dokaj kompleksno orientacijo. Zadovoljstvo vrh stene je zagotovljeno! Tole bo malo daljši zapis, mogoče komu pride prav. Do stene sva dostopala 3 ure. Nisem prepričan, če sva ubrala pravo »pot«, saj sva s poti proti Špiku zavila proti Rogljici precej kmalu-nekje na 1200m in se vseskozi vzpenjala levo (borovje, dokaj strmo in neprijetno) od glavne grape, ki poteka izpod sten Rogljice in Rakove Špice.
Naj omenim nekaj orientacijskih zank:
-nekje po 1/3 smeri (Mihelič opisuje vzpenjanje poševno proti desni) se na pogled ponujata dve možnosti. Ena desno in močno navzgor in ena desno in malo manj močno navzgor. Slednja možnost je prava
-Mihelič opisuje sestop na polico. To drži, greš 2 do 3m navzdol – neprijetno in izpostavljeno, za rob, na drugo stran gore na gruščnato polico, široko 1m in dolgo 15m
-že bolj v zgornjem delu smeri sva štantala v krušljivem žlebu, ki se zapre. Na levo vidiš strm prehod in 2 klina v steni –izgleda precej težko. Na prvi pogled ne intuitivno izbereš raje prehod iz žleba desno ven in pustiš tista 2 klina pri miru.
V smeri sva pustila 2 nova klina, zdaj jih je skupaj okoli 15. Varovala sva se na kline, jebice in na frende vseh velikosti. Skala je v spodnjem delu dobra, zgoraj precej slab(š)a. Sestopila sva prek Kriške stene v Krnico: do avta 3 ure v precej hitrem tempu.
