Tadej me je ta teden kar malo presenetil s ponudbo, da greva po kar (pre)dolgem času plezat v hribe. Z veseljem sem se odzval, saj sva v preteklosti uspešno splezala že kar nekaj (vsaj za naju) spodobnih šestic.
Glede na trenutno nevihtno obdobje sva tokrat izbrala eno krajšo turo, ki bi jo mogla zaključiti v dopoldanskih urah, ko je ozračje v hribih še mirno in spokojno. Grintovčev steber sva izbrala tudi zato, ker sva si ga že oba nekaj časa želela spoznati pa zaradi nekoliko krajših smeri ob hkrati ne preveč kratkem dostopu do sedaj še ni prišel na vrsto.
Zelo zgodnje vstajanje, ki mi je še vedno manj priljubljen del ture, naju je v ranem jutru pripeljalo v dolino Kočen, kjer pa tokrat žal ni bilo običajne Jezerske svežine. Zavedala sva se da topel vetrič bo vsako uro samo še toplejši in kar hitro stopila po novi makadamski cesti proti Štularjevi planini, kamor so naju pripeljale čisto sveže markacije trenutne poti proti Češki koči.
V senci na snežišču pod Stebrom sva se hitro ohladila in toliko časa mencala z ogledom in skicami smeri, da se je originalne oziroma direktne smeri po stebru lotila že druga naveza, midva pa sva potem izbrala nekaj metrov bolj desno Zgrešeno smer. V prvi raztežaj sva vstopila bolj po svoje iz desne pa levo v kamin in naprej po zajedi spet v desno. Vsake toliko me je počakal kakšen star klin tako, da sem bil očitno na pravi poti oziroma eni od večih možnosti, ki vodijo do prijaznega varovališča pod markantnim previsom. Od tu dalje je šlo potem vse logično in v skladu s skicami. V drugem raztežaju levo za robom se potem odpre drug svet, vsaj tako je Tadej opisal navpičen na trenutke malo ozek kamin s presenetljivo dobro skalo. Ta petica je bila tudi obema najlepši del smeri. Po tretjem raztežaju sva se zopet priključila originalni smeri. Tam sva dohitela sosednjo navezo, ki nama je odstopila prednost v zadnjem zaključnem kaminu, kjer sem se v štirici kar pošteno postavil na hrbet. Vendar oprimki in stopi so ogromni ter smer se kar prehitro konča na melišču pod še vedno precej oddaljenim Grintovcem. Vrhu sva se tokrat odpovedala predvsem zaradi vročine, napovedanih neviht in tudi bolečega Tadejevega kolena, ki se je malo preveč grobo soočil s trmasto skalo v tretjem raztežaju.
V zadnjem četrtem raztežaju si je nato poškodoval prst še plezalec iz sosednje naveze, ki se mu je odlomil oprimek in sva potem malo sodelovala še pri varovanju njegove soplezalke oziroma zasilni imobilizaciji prsta.
Vročini in kolenu primerno počasi sva potem sestopila, a nevihte so k sreči malo zamujale in naju tako ujele šele na kosilu v Kranju.
