Severni raz v Trbiški Krniški špici je bil že dlje časa na seznamu plezalnih želja pa se do sedaj vedno nekako ni izšlo. Zaradi mokrega kamina naj bi ga bi bilo priporočljivo plezati v res suhem vremenu in potem dolg dostop ter še posebno sestop kar precej podaljša turo in dan je hitro prekratek.
Odločil je tokrat Marko, ki si je po daljšem času spet lahko privoščil en dan skale in če lahko izbiraš izbereš pač najboljšo.
V soboto zjutraj je dolina Mrzle vode popolnoma upravičila svoje ime. Bilo je razmeroma hladno in vse mokro po nočni nevihti. Človek bi že kar obupal, a sončni žarki so vztrajno sušili meglo in že kmalu sva uživala v fantastičnih razgledih na kamnite špice. Ker je cesta zaprta in zaradi ogromne skale na enem od mostov na začetku tudi dejansko neprevozna, sva si dostop olajšala s kolesi in res je bila to dobra izbira predvsem pri sestopu. Po kakih šestih kilometrih zložne vožnje se klanec postavi pokonci in porivanje pedal je postalo precej napornejše od pešačenja. Zato so šla kolesa v grmovje midva pa naprej po markirani stezi 615 oziroma 618. Megla se občasno popolnoma zakrile najin cilj, a v kritičnih trenutkih iskanja pravega kurza se je vedno toliko zjasnilo, da nisva zašla.
Pod steno sva nekaj časa ugotavljala mikrolokacijo prvega raztežaja tako, da naju je rahel severni veter v mrzlem kotlu dobro ohladil: Tako, da sem se lotil previsne petice v drugem raztežaju s čisto ledenimi prsti, a ko je kri končno pognalo v prste je zadeva stekla in sem potegnil še tretji ravninski raztežaj. Marko mi je nato prepustil še famozni kamin, ki je s svojo ozkostjo v osrednjem delu upravičil "sloves" težke prehodnosti, mokrota je pač dokaj običajna zadeva v takšnih kaminih. Sledila sta dva lepa raztežaja po meglenem razu, ko pa sva prispela na dokaj prostoren plato z velikim možicem naju je pa začelo še škropiti. V rahlem dežju sva potegnila malo podaljšan raztežaj v desno po polici z obiljem odličnih oprimkov. Hitro sva bila v lopi pod previsno steno, ko je pa še zagrmelo. k sreči je bilo to to in v naslednjem navpičnem raztežaju, ki je nekoliko umaknjen pod vršni previs, še opazil nisem kdaj je dež ponehal. Nato sva malo iskala prehod v levo nazaj na raz, kjer se je spet izkazalo, da tisto kar že na prvi pogled izgleda očitno ni tudi dejansko prava izbira. Potrebno je bilo dvakrat prebrati opis in malo intuicije, da sva vstopila v še zadnjo popolnoma navpično štirico s fantastično skalo, kjer se vzpenjaš navpično navzgor kot bi plezal po zelo košatem drevesu. Ko se iz navpične stene prebiješ nazaj na raz se ta v bistvu tudi že konča. Sonce je tukaj tudi dokončno premagalo meglo in bolj sproščena sva nadaljevala proti vrhu. Vmes naju je sicer ustavil še predvrh s s prepadno južno steno, kjer je bil potreben še en kratek spust po vrvi, a nato je bil cilj tik pred nama.
Na vrhu je prijetno grelo in rada bi še nekaj časa uživala, a čakal naju je še hudo dolg sestop po nama še neznanem terenu. K sreči je pot označena s številnimi možici, ki pa te vodijo navzdol proti koči Corsi in ne desno proti Trbiški škrbini, kjer poteka sestop v dolino Mrzle vode. Spodaj sva k sreči našla ozko stezico, ki še precej nad kočo Corsi preči na najino sestopno pot 627, kamor naju je s telefonsko pomočjo usmeril Bor. Bor hvala! Sicer pa tudi sestop po poti 627 ni bil čisto trivialen saj je na severni strani pod Trbiško škrbino na poti pravi kamnolom in sem ter tja napete vrvi še kako prav pridejo. Še kako prav pa so prišli tudi vodni izviri ob poti, ker se je moja zaloga v nahrbtniku po 13 urah že davno presušila.
Pika na I super ture so bila kolesa, se katerimi se dokaj monoton sestop po cesti do naselja Riofreddo spremni v čisti užitek. Tura je bila dolga (14 ur) in kar naporna, a v zelo lepem gorskem ambientu in prav čudilo naju je, da cel dan nisva videla niti enega človeka. No ja; gamsov, svizcev in celo orlov sva pa kar nekaj srečala ;)
