Planja - Mansarda

Turo smo s Primožem Murnom in Slavi sicer izvedli že avgusta, a zaradi spleta okoliščin sem se lotil pisanja šele sredi zime. Nekako se mi je zdelo škoda, da bi moja najlepša plezarija leta 2017 ostala neobjavljena.
Časovno je tura precej zahtevna in je bilo treba kar dobro preračunati, da smo jo stlačili v en dan. Z 38 serpentine Vršiške ceste smo se še v trdi temi zapodili v smeri potoka Mlinarice. Sprva smo imeli nekaj težav locirati pravo stezico v dokaj gosti podrasti tako, da smo skozi šavje rinili bolj po instinktu – smer je bila že prava, steza pa bo ko bo, če bo. V gozdu se je steza nenadoma spet pojavila in nas zanesljivo vodila do gozdne meje, kjer smo uzrli naš cilj – Severno steno Planje. Označena steza tam zavije levo proti Razorju, mi pa smo jo čez hudournike mahnili, kar naravnost proti steni. Dve debeli uri smo rabili, da smo se čez vse balvane prebili do črne in vlažne stene, ki se takoj konkretno postavi pokonci.
Najti pravi začetek smeri ni najbolj enostavno, vendar je bila s pomočjo dobre skice (http://www.mountaininfo.eu/rock/alpinklettern/klettertour/touren/mansarda.html) uganka hitro rešena. V spodnji prečki v desno, po dokaj gladkih ploščah, mi je nekajkrat še svetil ? nad glavo, ker praktično ni možnosti kakšnega pametnega varovanja. Višje v zajedah in počeh, ko postane plezanje malo bolj resno pa je smer dokaj logična, kar precej klinov se najde v smeri in tudi metulje se da lepo zatikat. V lahkem osrednjem delu ni bilo opaziti nobenega ostanka človeške prisotnosti, zato sem se usmeril kar direktno v kotel pod izrazito zajedo, kjer se stena zopet postavi pokonci.
V zadnji tretjini je vodstvo prevzel Primož. Najprej je sledil najbolj naporen raztežaj saj v 60m petica v zajedi ne popusti niti za meter. Nato desno na zagozdeno skalo v ogromni luski in tam levo čez poči in plošče v ključni del smeri. Primož je bil razmeroma hitro čez in to brez kakšnih posebnih težav, ki jih navajajo nekateri opisi smeri. Sledil sem mu kot drugi in sicer najprej po poči navzgor ter nato prestop preko navpične zavese v levo. V detajlu sem se zagrabil z obema rokama za trikotno lusko, ki sicer izgleda rahitično, ampak za enkrat še dobro drži. Meter višje dober oprimek najdem na desni in še malo pa sem bil na polički. V bistvu sem bil kar srečen, da pričakovanih težav ni bilo. Hja če je to to, sem res mogoče kar malo predolgo odlašal s plezanjem te lepe smeri. Za malo adrenalina je pred koncem poskrbel Primož, ko je predzadnji raztežaj potegnil kar naravnost čez previsno zajedo, kjer sem se pošteno nadihal, da sem iz previsa izvlekel učinkovito zataknjenega metulja. Obvoz po levi je bil Primožu očitno malo prelahek ;)
Pod streho pa še lepa prečka v desno, ki ni tako strašno zračna kot izgleda na prvi pogled. Po široki polici za robom nas sredi popoldneva prvič ta dan obsije sonce. Zleknili smo se na travo in dodobra odpočili, saj nas je čakal še dooolg in vroč sestop čez vrh Planje, ki se je kar vlekel tako, da smo na Vršiško cesto stopili šele ob mraku.
S tem zapisom sem malo razbil trenutno monotonijo sicer prelepih zasneženih zgodb in mogoče komu tudi vzbudil skomine po poletju in topli skali.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...