V nedeljo sva se z Blažem odpravila na Vršič. Pričakovala sva gužvo in ektremno vročino. Glede prvega nisva ravno ukrepala, saj sva bila na Vršiču nekaj čez osmo, ko je bilo že tropskih 24 stopinj in so po parkingu in ob cesti že veselo skakljali pripadniki državnega represivnega aparata. Tako da sva parkirala nižje pri koči in jo nato hitro ucvrla v senco severne stene, kjer pa je bilo zelo prijetno.
Sprva sva imela namen plezati Tandro Mandro ali Ribo, vendar je bilo v obeh smereh že po nekaj navez in padajoče kamenje naju ni navdajalo z optimizmom in zaupanjem. Za razliko od tega je bila v Smeri po zajedi pred nama le ena naveza, smer pa vsaj v spodnjem delu, ko je bila naveza še pred nama, poteka v dejansko zelo kompaktni skali.
O sami smeri je na spletu res veliko informacij, tako da lahko dodam le, da je skala v spodnjem delu res dobra. Višje, v dejanski zajedi, se to nekoliko spremeni, tako da je potrebno klasično tapkati po vsem, česar se immo namen dotakniti. Plezanje je dokaj konstantno v smislu težavnosti in ponuja res uživaško plezanje od začetka do konca. Deli, ki so označeni s V+ se nama niti niso zdeli najbolj zahtevni. Še najbolj zoprn je bil prestop v desno v tretjem raztežaju in pa predzadnji raztežaj, sepravi zajeda, ki je bila po monsunskem Juliju še malo morka in nekoliko bolj krušljiva. V smeri je ogromno klinov, tako da svojih nisva zabijala, sva pa sem ter tja uporabila kakšnega frenda, vendar bi šlo celo brez tega. Priporočava vsaj 12 podaljšanih kompletov.
Izmenično plezala v vodstvu: Blaž Godina in Benjamin Dobnikar
