Aschenbrennerjeva smer v Travniku

Nedelja se je začela z budnico ob nenavadni uri, ko nekateri še na polno žurirajo. Ne vem, ali me je zbudila budilka, ali glasba z zabave nekaj sto metrov stran.
Na Vršič sva se pripeljala še v popolni temi in daniti se je pričelo, ko sva se že spuščala v Tamar. Pri potoku sva zavila z markirane poti navzgor proti začetku smeri. Vmes se enkrat nisva mogla zediniti ali plezati naravnost po mokri grapi ali se vleči naokrog po vlažni travi. Boljša izbira je bila skala. Po treh urah sva bila pod steno, kjer naju je dohitela naveza, ki se je odločila prosto preplezati prve lažje raztežaje. Midva sva se navezala že na začetku. V tretjem raztežaju sva oklevala med bližnjico in originalnim ovinkom pod previsi na desni. Končno sem se odločil za bližnjico po zajedi, kjer je bila videti malenkost boljša skala. S tem se izogneš sitnemu spustu iz stolpiča, ki ti sledi v primeru, da se odločiš iti skrajno desno pod previsi. To sem ugotovil malce prepozno, ampak vsaj Primožu ni bilo potrebno plezati na ta stolp. Sledila je še prečka v levo in že sva bila v ''pravi'' skali. Plezanje je postalo sicer težje, a prav poživljajoče v primerjavi s spodnjim ''kidanjem'' peska. Navpični kamin je bil malo vlažen, a v zaprtih kaminih je to običajno in ni motilo kaj dosti. V Vilicah me je, to moram priznati, kar ''navilo'' in sem zato tam pospešil napredovanje tudi z uporabo tehničnih pripomočkov. Namreč malce me je le skrbelo, poldne je bilo že mimo, tri četrtine smeri so bile pa še pred nama. Naslednji zaostanek sva pridelala v plošči nad Vilicami, ko se z baletnimi gibi prestaviš v poko na desni. Sem bil prav fasciniran kakšne gladke detajle so plezali pred skoraj 100 leti.
K sreči nama je višje gori plezanje lepše steklo. Vedno bolj sem užival v dobri skali in zanimivih detajlih, kjer je bilo potrebno pokazati malce gibalne iznajdljivosti in tudi moči.
Po preplezanem težjem delu smeri sva se na nad Bunkerjem seveda odločila za izstop po rampi v levo. Tam sva šla sprva nekoliko predaleč in tako zgrešila prehod skozi najlažji kamin na desni. Ker se je rampa končala v navpičnih stenah sva se morala vrniti v kamin. Pričelo se je že mračiti in sem šel tudi v tem kaminu nekoliko predaleč. Spet povratek za en raztežaj in poskus po nekoliko višji rampi v levo. Ta naju je pripeljala na SV greben Travnika. Tam pa v mraku žal nisva več videla lahkega prehoda na JV greben. Odločila sva se splezati po grebenu in tik pod vrhom Travnika le našla prehod na grebensko, z možici označeno, pot proti Mojstrovkam.
Nočno pohajkovanje po Mojstrovkah nama je bilo sicer obema odveč, ampak bivaku sva se pa le izognila in na Vršič prispela tik pred polnočjo.
Ko me je Primož poklical, če bi šel plezat Aschenbrennerja, me je najbolj skrbelo ali bova uspela s smerjo opraviti v enem dnevu. No na koncu je šlo res za minute.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...