Piz Palü in Piz Morterastch

Tura v Berninsko pogorje je že vse poletje nekako visela v zraku. V začetku jeseni se je končno vse poklopilo (vremenska napoved, prostor v kočah in seveda dopust). Miha je vse lepo splaniral in organiziral, a že na začetku bi se skoraj vse podrlo, ko sva obtičala v nepreglednih zastojih na italijanskih avtocestah. Z malo sreče sva jo zvozila samo z dvema urama zamude, da sva na sedlu Bernina še ujela zadnji prevoz z gondolo do koče oziroma hotela Diavolezza. Potem je šlo pa vse kot švicarska ura; večerja s štirimi hodi in namesto na skupnih ležiščih sva prespala v sobi s kopalnico.

Prvi dan sva se odločila povzpeti na Palu (3909m), ker so nama na recepciji potrdili, da je imela gora v zadnjih dneh že nekaj obiska. Prvotni cilj Bella Vista po zadnjem sneženju še ni bil osvojen kar je seveda pomenilo kar precej gaženja in iskanja prehodov med ledeniškimi razpokami. Večina navez je štartala pred nama še v popolni temi, midva sva jim sledila ob prvem svitu ker poti nisva poznala. A ta skrb je bila odveč, ker je pot v spodnjem kopnem delu dobro uhojena in označena z možici, v snegu pa je bila potem itak gaz do vrha. Na ledeniku je bilo kakih 30 do 50 cm pršiča, ki bi bil že idealen za kakih 600 višinskih metrov spusta s smučmi, le opremo bi bilo potrebno nesti kako uro od Diavolezze. Tokrat, žal brez smuči, sva prigazila do vrha in ker je bil praktično idealen dan sva bila nagrajena s fantastičnim razgledom na skoraj polovico Alp. Sestopu po poti vzpona je sledil prehod čez krušljivo in strmo moreno ledenika Pers nato preko ledenika Morteratsch in vzpon do koče Boval. Zahtevna pot je vzela kako uro več od plana, ravno da sva v koči Boval še ujela večerjo. Po dvanajstih urah hoje sta bila paradižnikova juha iz konzerve in napol kuhan krompir z makaroni prav slastna. Boval je pač klasična koča, kjer o tušu lahko le sanjaš in sanjal sem prav sladko, ko sem na skupnih ležiščih že po nekaj minutah spal kot dojenček.

Drugi dan sva podobno prespala skoraj vse naveze, ki so nama potem z lučkami kazale pravo pot proti tokratnemu cilju Piz Morteratsch (3751m). Nahrbtnik je bil še težji kot prvi dan, ker sva tokrat sestop planirala v sosednjo dolino. Vzpon do škrbine v severnem grebenu Morterasch-a (cca 3300m) je sicer kar dobro označen in snega ni praktično nikjer. Zadnjih 200 višinskih metrov pod grebenom je sledilo prav prijetno plezanje (II.) v dobri granitni skali. Težji odseki (III.) so opremljeni z lestvijo oziroma kovinskimi stopi tako, da varovanje v navezi ni bilo potrebno. Najpočasnejše naveze sva tako ujela na grebenu, kjer prestopiš na ledenik. Tam me je skoraj popolnoma zaustavila slaba aklimatizacija. Sprva je še nekako šlo s polžjim tempom, proti vrhu pa sem na vsakih 50 višincev potreboval 10 minut počitka, da sem se za silo sestavil za napredovanje. Gaz je bila k sreči zelo položno speljana mimo redkih ledeniških razpok. Za hudo utrujenost na vrhu pa spet odlično zdravilo z razgledi na bližnjo Bernino, Roseg,… Na sestopu je višinska utrujenost k sreči že po kakih 300m skoraj popolnoma minila. Ledenik na zahodnem pobočju izgine na višini 3000m nato sledi kar dobro označen prehod po moreni do koče Tschierva, en zahtevnejši del je tudi dobro varovan z verigo in kovinskimi stopi. Od koče Tschierva pa se lepa pot zložno spušča ob pobočju do hotela Roseg. Po desetih urah s težkim nahrbtnikom se je potem prav prileglo hotelsko razvajanje.
Kot hotelska gosta so naju naslednji dan tudi prijazno zapeljali na 7km oddaljeno železniško postajo v Pontresini. Z Bernino Express sva se vrnila na parkirišče ob gondoli Diavolezza, opevane razglede na gore in ledenike pa je že pokvarilo poslabšanje vremena.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...