Z "Blažminatorjem" sva se včeraj zvečer pripeljala do Peričnika, obula dereze in po dobri uri cestnega pristopa okoli 22h začela iskati zimsko sobo pri Aljaževem domu. Tam je sicer smerokaz "zimska soba 100 m", a to so bili nenavadno dolgi metri. Važno, da sva jo našla in kmalu zaspala.
Danes ob 4:00 budilka, še 20 minut je trajalo, da sva se "zbrihtala" za vstajanje. Dolinski zajtrk (če je že soba luksuzna, naj bo tudi zajtrk topel!), pakiranje, odhod ob 5h. Seveda trda tema, sneg močno pomrznjen. Nisva vedela, kje je treba zaviti proti plazovini pod vzhodno steno, zato sva vsake toliko s čelkama posvetila v desno. Pa ni bilo problema - široka gaz proti steni Stenarja spominja na pot Krma-Kredarica!
Računala sva, da bova ob jutranjem svitu ravno pri najbolj strmih grapah (prehod na greben med V in SV steno) ter da bova imela zaradi napovedane visoke oblačnosti nekaj "časovne fore" pred začetkom obstreljevanja od zgoraj. Računala sva, da bova na vrhu okoli 10h.
Po prvem strmem prehodu ob plazovini sva steno bolj slutila kot videla, na vznožju stene sva bila še v temi. Sneg odličen - pomrznjen. Tu in tam sva slišala kak izstrelek od zgoraj, Blaž je strašil, da sliši, kako teče voda. Prečka desno proti gozdnatemu kuclju, nato levo v grapo. Prvi skok deloma kopen, a je šlo. Blaž je že bil čez drugi skok (še bolj kopen in strm), ko je ugotovil, da turni smučar za njim (nevajen takih strmin) verjetno ne bo tako zlahka skočil čez, kot on. :) In imel je prav. Naredil je štant, mi vrgel nekajmetrski prusik in me za silo (za psiho) pozihral. Tu je bilo težav konec, strmi deli za nama, začelo se je daniti. Blaž me (na srečo) ni spustil naprej niti za trenutek; še dobro, že tako me je čakal. :)
Namesto zoprnih prečk je vlekel poševne vzpone, kar je bilo precej hitreje in bolj udobno. Vreme je držalo z nama; sonce je že obsijalo vrh Stenarja, a se nato skrilo za oblačnost, zato temperatura še ni bistveno narasla in sneg je bil še vedno pomrznjen. Lepo sva "terala", ponekod so bile sledi predhodnikov prave stopnice - te sem včeraj videl skozi teleobjektiv prav iz doline, pa nisem mogel verjeti, da prav vidim! :)
Prav proti vrhu stene je bil sneg že malo ojužen in najmanj predelan, a še ni bilo hudega. Blaž je na vrhu stene že 10 minut "afne guncal", nato še meni pomagal prek opasti in pogled na uro naju je spravil v smeh. 8:20! Tri ure in 20 minut od zimske sobe. Ok, saj jaz sem bil kar utrujen, za Blažminatorja pa tega ne bi mogel reči. Skočila sva še na vrh, pokukala naokrog in kmalu začela s spustom skozi Sovatno; Blaž peš, jaz s smučmi. Zaradi zgodnje ure je bil sneg prav do gozda pod Sovatno trd, prav nič omehčan, snežna površina pa do Dovških vratc zelo groba, zato je treslo kot sto hudičev. Niže - skozi Sovatno - uživancija po zmrznjenem srencu in mestoma trdi kloži. Vsake toliko sem počakal sestopajočega, ki je tekel in tekel ...
V gozdu je bilo še nekaj pršiča, bliže Steni pa skorja in zelo malo snega (za smučanje). Ob pol desetih sva že bila pri zimski sobi, vzela stvari in nadaljevala proti dolini. Blaž še ni imel dovolj miganja, zato je celo pot od zimske sobe do Peričnika (7 km) pretekel in prišel tja le 5 minut za mano, ki sem bil s smučmi. Ne bi verjel, če ne bi tega videl na lastne oči!
Večino časa sva plezala nekje v območju Tomazinove (za originalno smer velja: IV/3+, 1000m, 90°, 45-65°), spodaj pa bolj desno tik ob/po grebenu med V in SV steno; pri tako "široko prehodni" steni je itak še pa še možnosti za vzpon podobne težavnosti. Meni je bilo tole zelo všeč, izjemen ambient v skoraj 1000-metrski steni, razmere sva imela zelo dobre (če odmislim pomanjkanje snega v spodnjem delu). Lušno je bilo!
