S Tinetom sva imela smele načrte za petkovo popoldne in zlasti sobotno jutro - sprehoditi se do Rjavine, tam bivakirati in drugi dan malo drugače vrniti se v Krmo. Pa se je narava zarotila proti nama. Tokrat četrtič (in poslednjič) sem nasedel zapisom z opevanimi razmerami (pa kaj ljudje sami sebi lažejo, da so razmere boljše kot so res?) in sva se s smučmi na nogah odpravila s Krme. Parkirišče polno avtomobilov, kot da bi v Krmi kaj zastonj delili ali opravljali drugačne množično obiskane rituale. Snega je do višine 1400 m v vzorcih, je pogosto prekinjen in poln sranja. Žal tudi dobesedno. S težkim nahrbtnikom, ki je vseboval tudi letalne pripomočke, opremo za bivak in vso ostalo navlako (Tinetov recimo tudi klobase), sva napredovala počasi. Od planine naprej se sneg predira do tal in s smučmi vred sva se ugrezala do kolen in preko. Stanje se je nad 2000 m občutno izboljšalo in na ustreznem mestu sva bivakirala. Prihodnje jutro je za razočaranje poskrbela megla in oblaki v dolini, tako da sva oba poklapana odsmučala po mešanici gnilca, skorje in živega ledu do 1400 m, od tam pa peš naprej do meglenega dna doline in domov. Noč na gori je bila pa čarobna - tako svetle lune in takega števila zvezd že dolgo nisem videl!
