Ko greš plezat v naše hribe veš, kaj te čaka. Dve uri (in več) dostopa in še prav toliko sestopa. A povsem novo dimenzijo temu da smer Milijarda v severni steni Rjavine.
Pot do stene se začne s skoraj tri urnim dostopom. Kljub vročim junijskim dnevom je dostop prijeten. Hodiš skozi gozd po senci, ko se le ta konča si kaj kmalu v senci mogočne severne stene Rjavine. Plezali smo trije - brat Urban, Andrej (oba AO Domžale) in jaz.
Na netu o smeri najdeš nekaj opisov. Rous pravi, da so sidrišča...
V nedeljo sem z Rokom Potočnikom in Luko Kramaričem plezal smer Spomin v jugovzhodni steni Rjavine. Zaradi dvodnevne ohladitve smo pričakovali dobre snežne razmere in res so bile po večini odlične, le na dveh strmih delih smo si želeli nekaj več ledu ali snega.
Vstop v smer smo hitro našli, ker se je ravno začelo daniti, ko smo prišli do čistine v gozdu s katere se vidi veliko vstopno grapo. Po njej smo prišli do navpične skalne zapore in zavili po polici v desno in na manjše snežišče. Nad snežiščem...
Naključje je hotelo, da smo bili v manj kot tednu dni znova pod mogočno Rjavino. Tokrat z bolj plezalnimi ambicijami. K izbiri smeri o kateri sem doslej prebiral povečini “ne-priporočljive” opise, nas je eden novejših prijetno presenetil in prepričal v odhod. Dostop v jutranji vlagi je ob čvekanju hitro minil. Nejc in Jaka (ter duh izabele) so me priganjali v breg v dobri poldrugi uri smo se že znašli pod steno. Bilo je nepričakovano hladno in prve raztežaje smo vsi splezali v bundah. Že kmalu je postalo...
Prejšnji teden smo smo se Nejc, Žiga in jaz navkljub slabi vremenski napovedi odpravili v Julijske Alpe. Dan smo imeli rezerviran za druženje v gorskem okolju in smo si rekli, da če bo vreme zdržalo prav, če ne bo, se bomo pa prilagodili. Ko smo prišli na izhodišče v Kot je bilo videti nekaj modrega neba in po mokrih in sluzavih skalah smo se odpravili prvotnemu cilju na proti. Po dveh urah smo stali pod Dimniki in razmišljali o nadaljevanju. Malce po svoje smo navigirali do točke, kjer smo se navezali in...
»Ja OK, lahko pa tudi tisto luknjo, samo pol pa brez štrika.« se je glasil Đanijev odgovor, na moje povabilo na danajšnjo turo. V njem sem zaznal kanček razočaranja. Pred tem sem namreč brutalno zavrnil njegov plezalni predlog...
In sva šla. Se sprehajat. Na tisto luknjo. Več kot to, da na koncu dneva razočaranja ni bilo zaznati, pa naj povedo slike.
Ps: toplo priporočava za vse raziskovalce in ljubitelje brezpotij. Navsezadnje prehodiš tudi del 'kraljevske' PP etape.
Človek bi sklepal, da je vrhunec turno-smučarske avanture prav smučarski spust z vrha ter varen povratek v dolino. A v Sloveniji je v resnici češnja na torti KAZEN, ki jo dobiš v tednu dni na dom – seveda s pozdravi in položnico nadzornika Triglavskega narodnega parka!
Hop cefizelj, pa te imam! Ali pa: v tretje gre rado! Tako nekako se mi je zabliskalo v glavi minulo soboto! A pojdimo lepo po vrsti... Po uvodni najavi na društveni skupini za obveščanje, je napovedana dvodnevna turnosmučarska vikend tura z bivakom pod zvezdami naletela na lep odziv. Ko pa so sledili moji odgovori o tem, da je do tja (iz križišča v Radovni do kamor je urejena cesta) dobrih 18 kilometrov in slabih 1800 višinskih metrov, pa so večinoma prihajali povratni emaili v stilu: dobro hodite pa srečno!...
Za vikend sva s Katjo znova obiskali vršace nad Vrati. Prek Luknje sva se čez Plemenice povzpeli na Triglav in z njega sestopili na Kredarico. Še istega dne sva odšli čez vrh Rži do Staničeve koče, kjer imajo odlične sirove štruklje in kislo mleko! Tudi borovničke in cviček niso od muh in pomagajo preživeti hude čase v obljudeni koči. Nič kaj zarana sva ob 8. uri vstali in pot nadaljevali po plezalni poti na vrh Rjavine. Po krajšem počitku sva jo po grebenski rezi užgali nazaj do Staničeve koče in sledeč...
S Tinetom sva imela smele načrte za petkovo popoldne in zlasti sobotno jutro - sprehoditi se do Rjavine, tam bivakirati in drugi dan malo drugače vrniti se v Krmo. Pa se je narava zarotila proti nama. Tokrat četrtič (in poslednjič) sem nasedel zapisom z opevanimi razmerami (pa kaj ljudje sami sebi lažejo, da so razmere boljše kot so res?) in sva se s smučmi na nogah odpravila s Krme. Parkirišče polno avtomobilov, kot da bi v Krmi kaj zastonj delili ali opravljali drugačne množično obiskane rituale. Snega je...
Po petkovem razočaranju, ko sem dvakrat malo pod vrhom Škrnatarice obračal (nepredelan prhek votel sneg - obupno) in se nato zadovolil z vrhom žleba se je danes vse poklopilo. V Krmi kot pred Mercatorjem. Ne vem, a so na Kredarici delili zastonj joto, ampak neki je moglo bit. Sonček sva dosegla ob devetih na lovski koči nato pa naprej proti vstopu v direktno grapo (lepo je vidna recimo z Viševnika), ki Rjavino razpolovi na dva dela, Sneg je bil presenetljivo dober, pod do 10 cm juženega super kompaktno....