Objave

Pa sem jo le dočakal. Steno namreč. Nedelja je bil dan, ko je nisem le opazoval z varne razdalje. Še v trdi temi je jekleni konjiček drvel proti Vratom in upali smo, da bomo med prvimi v smeri. Tri naveze so se točno ob svitu znašle pod vstopom in med pripravami, mi je pokrovček od fotoaparata štorasto padel nekaj metrov niže (na srečo se je ustavil na spodnji polički). Odlično sem dan začel, sem pomislil. Dobra duša Džani se ponudi, da mi ga gre iskati. Hvala, pivo je vsekakor sledilo. Vstopna prečka je...

V torek smo po službi obiskali to bližnje ljubljansko plezališče. Ker smo (več ali manj) že splezali vse okoliške štirke, smo kar sedmice začeli naskakovati. Zahtevnost preplezanega proporcionalno narašča s številom naših članov (press). Še fotogalerija:

Bil je prelep dan, da bi ga kar tako brezveze doma zapravili. Za hribe še ni čas, saj se le-ti intenzivno otresajo bele odeje, vseeno pa križem rok nismo mogli ostati. Zapeljali smo se do znanega primorskega plezališča in tam pridno nabirali kondicijo in vzdržljivost za kaj bolj resnega. Po začetnih uvodnih segrevalnih, si je vsak izbral sebi primerno nadaljevanje. Vmes sem se zamotil in v objektiv lovil pisane, v pomladne barve odete,  martinčke, ki niso bili prav nič sramežljivi.

Da pri plezariji...

V bistvu ne vem, kje bi začel. Toliko lepih stvari, kot sem jih na tokratnem dopustu doživel, pa že dolgo ne. Še nekaj časa bom potreboval, da bom vse skupaj uredil in posortiral. Že sama misel na kombi-rešilec, na vse njegove paciente in preživete dogodivščine, mi prežene turobno privajanje na ljubljanski vsakdan. Ker nočem še nazaj, prilagam nekaj fotk za vse tiste, ki jih ni bilo zdraven:

A se komu kaj kolca po Korziki?

Včerajšnji zaključni dan podaljšanega vikenda smo izkoristili na način, kot smo ga vajeni. Svež zrak, sonce, narava, dobra družba, napenjanje mišič in urjenje psihe so bile tudi tokrat stalnica. Pisana četica se nas je zbrala v primorskem plezališču in se takoj podali v akcijo. Najprej so prišle na vrsto smeri za ogrevanje, nato smo se lotili tudi malo bolj zaguljenih. Ker mi je tridnevno zaporedno plezanje pustilo svoje posledice, se tokrat nisem hotel preveč pretegnit in tako vpenjanje prepustil drugim....

Nedeljska Glinščica je pustila grenak priokus, saj nismo imeli sreče,  ne z izbiro sektorjev ne s popoldanskim vremenom. Bolj smo se nahodili,  kakor naplezali in manjko navijanja rok je odražal razpoloženje tistega dne.

Na svoj račun smo tako včeraj prišli v lokalnem plezališču Doberdob, kjer nam je kompaktna konglomeratna skala nudila lep razgled na jezero. Določene smeri imajo na vstopu zlizano skalo, ampak se da preživeti (in preplezati). Plezališče sicer ni veliko (vsega skupaj je...

Glede na to, da je tehnični in osebni opis ture že Mare prispeval, bom dodal le galerijo. Bolj osebno noto pa lahko preberete na blogu. Na kratko le: odlične razmere in turca.

Preberi več

Sobotno vreme je bilo ravno pravšnje za martinčkanje in podobne sončne aktivnosti. Tako se je peščica navdušencev podala v primorske konce. Priznam, da me je zelo sram in se že s pepelom posipavam, da mi kot (skoraj) lokalcu gre ljubljančan razlagati, kako se do plezališča pride. Še dobro, da je Mare posredoval, sicer bi me Zlato poslal okrog riti v žep.

Na zborno mesto pridem pred ostalimi in ravno se v miru zrihtam, ko prileti, kaj prileti - prihrumi Zlatotova srebrna puščica, ki se ne zmeni za...

Nedeljo smo tokrat preživeli na drugi strani meje, v zahodnih Julijcih. Morda je nova lokacija botrovala k temu, da se je udeležba zelo povečala, saj nas je bilo vse skupaj 14. Pravi mali bataljon. Da bi strnjeno hodili, mi je bilo že takoj na začetku jasno, da je čista utopija. Že po nekaj ovinkih sem jo mahnil naravnost navzgor, po gazi, saj gneča različnih rekreativcev mi ni bila preveč po godu. Imam raje tišno in mir, he he. Kmalu ujamem Mareta (ni bil Albrehtov), za nama se Monika pridno ogreva. Okolica...

Lep dan je klical in odzvali smo se s to fajn turico. Enkrat za spremembo smo bili pešaki v večini, he he.  Začeli smo pri Matizovcu, nadaljevali pa po gozdu proti koči na Kofcah. Tu nas je pred vhodom v kočo pričakala črna zverina s kremplji in z rjovečim glasom. Šalo na stran, ampak tako rejene mačke (sigurno se ne prehranjuje z ulovljenimi miši), ki začne presti že če jo pogledaš, pa že dolgo nisem videl. Ravno dobro spijemo čaj, ko se nam pridruži moški del Albrehtovih.

Malo pred pričetkom...