Pod Montažem

Nedeljo smo tokrat preživeli na drugi strani meje, v zahodnih Julijcih. Morda je nova lokacija botrovala k temu, da se je udeležba zelo povečala, saj nas je bilo vse skupaj 14. Pravi mali bataljon. Da bi strnjeno hodili, mi je bilo že takoj na začetku jasno, da je čista utopija. Že po nekaj ovinkih sem jo mahnil naravnost navzgor, po gazi, saj gneča različnih rekreativcev mi ni bila preveč po godu. Imam raje tišno in mir, he he. Kmalu ujamem Mareta (ni bil Albrehtov), za nama se Monika pridno ogreva. Okolica pa taka, da sapo loviš. Kamorkoli pogledaš, povsod te spremljajo pocukrana ostenja. Fantazija.

Problemček je nastal že na platoju Pecol, saj se na izhodišču nismo nič zmenili, kje se dobimo. Konec koncev, četudi bi se hoteli kaj zmeniti, ne bi bilo nič od tega, saj velika večina se je tukaj prvič potepala. Tako smo nemočno lovili signal in klicarili zdaj enega, zdaj drugega in bentili. Veter je na trenutke pošteno bril in ohlajal naša pregreta telesa, zato se odločimo in nadaljujemo proti pobočju Montaža. Tu se je šele kalvarija pešakov začela, saj pomrznjena skorja ni zdržala teže, udiralo se nam je, da je bilo veselje. Monika in Mare pobegneta naprej, sam pa izgovarjajoč na fotkanje (he he), veselo lovim sapo. Vmes si privoščim še kratko malico in krenem naprej. Pogled na lokacijo sotrpinov me malo demoralizira, vendar takoj odmislim, saj se izza kuclja iznenada prikaže pojava od Rastka. Na vznožju vzpetine naju pričaka še malicajoč Mare, pogled v breg proti sedlu med Špikom Hude police in Vrhom Brd (Bor, hvala za info) pa razkrije, da imamo opravka s pravo gazelo. Monika nas je namreč pustila krepko nižje in tako moškemu ponosu zadala pošteno zaušnico, he he.

Namesto, da bi zložno pridobivali na višini in ji sledili, smo izbrali skoraj navpično smer po plazovini, kjer je sneg bil občutno boljši. Vztrajno zmanjšujemo prednost vodeče, vendar utrujenost in pomanjkanje tekočine zahtevata svojo ceno. Zaostanem, vendar ne popustim. Začnem si postavljati manjše cilje in štejem korake, ko se bom ponovno nadihal. Čez čas pridem do mesta, od koder se je videlo sedlo in kopico ljudi na njem. Sprva nisem vedel kdo so ti ljudje, vendar z vsakim pridobljenim metrom so mi barvne kombinacije gamaš, hlač in jaken postajale bolj znane. Naši so, si rečem. Očitno imamo enak nos, da vedno rinemo na enako mesto, četudi se nič ne zmenimo, he he. Ravno so pričeli s spustom in občasni vzkliki sreče so nakazovali, da se jim pošteno godi (eh, ti turnaši). Vestno zabeležim vijugajoče sledi in dogajanje. Nadaljujem, nakar se znajdem v nelagodni situaciji, ko prilezem do mesta v prečnici, kjer sem se dobesedno vkopal. Naklonina je bila približno 45°, zgoraj petcentimeterska skorja, pod njo pa mehko, da sem z vsakim poskusom napredovanja pristal v snegu do jajc. Moral sem pošteno dvigniti nogo, če sem jo hotel izvleči iz snega. Naslonim se na skorjo, obremenim in se dvignem do polovice, ko se le-ta vdre in ponovno pistanem v začetnem položaju. Frustrirajoče, še toliko bolj, ker je tri metre nad menoj bila Rastkotova gaz. Poskusim še parkrat, a vedno brez uspeha. Sem že začel razmišljati, da se bi kar spustil po pobočju, vendar sta mi trma in vztrajnost dejanje preprečila. Rekel sem si, da na tisto sedlo pridem, pa če je to zadnja stvar, ki jo naredim. Od vse jeze, sem parkrat sočno zaklel. Pomaga pri sproščanju.  Tako razbremenjen in olajšan, se z nogo iztegnem čimdlje in skušam čimmanj obremeniti podlago. Pri tem palice zapičim čimvišje in se tako splazim iz te požiralnice energije. Ves zadovoljen dosežem gaz, po kateri je bila hoja prava katarza. Z vrha me spodbujajo in ko se jim pridružim, me dočaka nepričakovana postrežba: Monika s čajem v roki, Rastko pa s čokolado. Imel sem dvojni razlog za veselje. Občutek biti v tako lepem okolju z ljudmi, ki jim je mar, je zasenčil in postavil v ozadje sam doseg cilja (sedla).

Gore so odličen poligon na katerem lahko spoznaš svoj značaj. Postavijo ti zrcalo v katerem se lahko vidiš, kako odreagiraš v dani situaciji, koliko si vztrajen in sposoben se skoncentrirati v kočljivi situaciji.  V tem svetu se ne moreš skriti in se poistovetiti z avtom, ki ga voziš, s službo, ki jo imaš in z vso materialno kramo, ki jo poseduješ. Tukaj si sam s prvinsko naravo, tukaj domuje človeška bit.

Po okrepčilu, počitku in obveznemu fotografiranju je sledil zabavnejši del dneva. Rastko in Mare sta nataknila alpske smuči, midva z Moniko sva se pa spustila po riti po pobočju. Da je šibalo, ne rabi posebej razlagati. Mislim, da si je posebno pohvalo zalužila še Tosja, saj se je sama (in to peške) povzpela na sedlo levo od Montaža. Še enkrat bravo vsem.  Vsekakor se v te konce še vrnem.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...