Nedeljski dan smo s Tosjo in Tomijem izkoristili pri sosedih. Kljub jutranjemu izgubljanju v Pontebbi, smo našli odcep za prelaz Casson di Lanza, od koder se južno steno Crete d'Aip doseže z dobro uro dolgim in udobnim dostopom. Že sam pogled na steno je obljubljal odlično plezarijo v platah z zelo dobro, skoraj dolomitsko skalo. Sonce je na polno grelo in ob pretežnem brezveterju smo prav uživali (nekateri celo v kratkih rokavih). Naj slike več povedo.
Vsesplošno gužvo, drenjanje in s tem povezanimi nevšečnostmi, smo taktično obšli in jo - namesto v Paklenico - mahnili še malo južneje. Cilj prvonovemberskega potepanja so bila tokrat plezališča pod masivom Biokova in okolici Splita. Brela, Omiš ter Marjan so nas razvajali in nam s svojo skalo lajšali srbečico v prstih. ZA plezanje vremenske razmere niso bile ravno idealne, saj nas je pošteno cvrlo, tako zelo, da smo na trenutke morali poiskati zatočišče v senci. Je pa zato prišlo toliko bolj na svoj račun...
Želja po ne preveč zgodnjem vstajanju in varnem objemu svedrovcev je botrovala, da smo v soboto z Mojco in Tomijem obiskali trentarske konce. Smer sem imel "ogledano" že nekaj časa, ampak še dobro, da se je nisem prej lotil. Namreč razdalje med svedrovci so precej alpske (5-8 metrov), tako da bi psiha takrat zelo trpela. Tudi tokrat ni bila ravno tiho in na trenutke je terjala vso koncentracijo. Krajcarco karakterizirajo (poleg tipično trentarskih atributov) navpične plate z vrhunsko, od vode nadelano skalo....
Z Džanijem sva izkoristila še zadnje izdihljaje poletnih dni in se namenila v severno steno Dolgega hrbta. Ker sva oba novinca na tem področju, sva za uverturo izbrala opevano Jubilejno, katera slovi po dobri skali z zmernimi težavami. Zanimiv je spodnji lijakast previs-kamin v katerem se z nahrbtnikom z lahkoto zagozdiš. Po eni strani to ni toliko slaba reč, saj ne moreš pasti, žal pa nadaljevati tudi ne... Ko izvedeš par gibov, za katere še sam ne veš, da si jih sposoben, se znajdeš v lažjem in prostornem...
Onega dne, v nedeljo, sva s Primožem lezla to lepo smer. Zapotoška planina tokrat ni bila deležna (za ta letni čas pričakovanega) obiska, tako da sva v steni bila sama samcata. Lepa smerca z nadpovprečno dobro skalo, vendar kljub temu, da je dobro opremljena, so prijatelji prav prišli. Smer je po novem bogatejša za dva nova klina.
Zaradi začetnega mencanja, sva na vrh stopila krepko nad (uradno) časovnico, a se zaradi tega nisva kaj prida sekirala. Če te vreme ne preganja, potem v taki smeri ne gledaš...
V soboto sva z Džanijem še v mraku dostopala do vstopa v smer in kljub polnemu parkirišču bila v steni prva. Na srečo so se trume podale k znanemu romarskemu cilju in ne v vertikale. Navpično ter napeto plezanje v dobri skali odlikujejo to lepo in popularno klasiko. Malo više nama družbo na štantih dela kranjska naveza, s katero kramljajoč in iščoč prehode pririnemo do velike votilne in više na rob stene.
Sestopila sva mimo Vodnikove koče in Bohinjskih vratc, nazaj v Krmo. Naporna, ampak lepa...
Prejšnji vikend se nas je peščica mudila okrog Korošice. Mimo planine Podvežak dosežemo v lahkotnem tempu Kocbekov dom, kjer odložimo odvečno kramo in gasa v steno Vršičev. Tomi in Tosja ter midva z Martinom si izmenjaje podajamo grife v Lukmanovi (IV+/III, 130 m) ter v smeri mimo votilne (IV/III, 100 m), medtem ko sta Džanozo in Nežica malo bolj telovadila v Frančkovih štiricah. Namesto udobnega sestopa s sedelca med Dedcem in Vršiči, sva z Martinom po prvi smeri z vrha malo zašla in nehote spoznala čare...
Sicer malo z zamudo, vendar tudi sam pristavljam svoj dolomitski piskerček. S Tomijem sva se prvi dan potepala okrog Sass Pordoi-a, natančneje v smeri "Fedele", IV+, 600 m. Ko sem si zjutraj zarana na dostopu ogledoval to mogočno steno, se mi je težko dozdelo, da po njej peljejo prehodi četrte stopnje. Vse je namreč tako navpično in na oko neprehodno, dokler nisi pod steno. Enkrat, ko vstopiš, se ti sproti odpirajo lepi prehodi z odlično skalo. Edini minus te smeri je slap, ki se sipa po celi steni. Smer...
Beseda je dala besedo, tako da smo v soboto zarana z Marušo in Veroniko sopihali proti vstopu Nove centralne. Uživaške plate začetnih raztežajev so pripomogle, da soplezalkam ni preostalo drugega kot zaupati plezalkam. Po spoznanju, da guma drži tudi na minimalnih gladkih stopih, se je uživaško plezanje pričelo, saj sem z višjih štantov slišal le smeh in dobro voljo. Sicer se je tu pa tam oglasil kakšen motivacijski "ojoj", vendar so smer suvereno splezale.
Vršna plata, ki se jo oporno pleza, je bila...
Pretekli teden smo se Tomi, Tosja,Tatjana in moja malenkost, potepali po deželi Rikole. Sicer smo plane morali sproti prilagajati, saj vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno. Tako smo že prvi dan zavili na Furkapass, saj je pogled proti zahodu bil jasnejši in obetalo je več sonca. Po dolgi in dokaj naporni vožnji iz Slovenije in nočnemu neprostovoljnemu hazardiranju z vinjeto, sva na 2400 metrih avto kavalirsko odstopila nežnejšemu spolu in v rosni noči dočakala jutro.
Naslednji dan smo napadli SV stene...