Sončno in prijetno ohlajeno septembrsko nedeljo smo Anže, Dule, Džani in jaz izkoristili za nič kaj nedeljski sprehod po visokem grebenu nad Tamarjem. Namesto da bi vztrajali v postelji do dopoldneva, smo v prvem svitu že marširali po cesti proti Tamarju. Pot do Kotovega sedla nam je hitro minila in tam, pod na videz nedostopno Kotovo špico, smo si na razgledni terasi privoščili prvo malico pred začetkom prečenja.
Vzpon na Kotovo špico je gotovo eden zahtevnejših odsekov poti. Sprva po naloženi in izpostavljeni rampi levo navzgor, nato po skrotju in ploščah do roba in za njim v razbito zahodno steno. Džani je že hitro zavil naravnost navzgor, ostali smo po ozki polici prečili v levo vse do grape ter po in ob njej do grebena. Težko je reči, kdo je bolje izbral; v vsakem primeru gre za zahteven in krušljiv svet, kjer vsaj kakšen skok plezanja (okoli II-III) ne uide. Če bi prečil v obratni smeri, bi za sestop gotovo izbral spust po vrvi.
Do naslednjega vrha, V Koncu špice, je potrebno ves čas iskati prehode v zahtevnem in izpostavljenem grebenu, z več spusti in vzponi, okolje je nadvse prvinsko. Z V Koncu špice smo se spustili po strmem in obupno naloženem pobočju do sedla, od tam nato po označeni poti lažje na vrh Vevnice. Po nekaj uživaške hoje po vrhu se svet odlomi v globoko škrbino, do katere vodijo jeklenice, ki so bile pred časom menda obnovljene, ampak so na več delih v slabšem stanju. Kljub temu smo jih bili veseli, saj je spust izredno strm, izpostavljen in krušljiv, da se nam niti Kotova špica ni več zdela tako strašna. Ko smo končno dosegli globoko škrbino, je pogled na ostenje Vevnice naravnost dih jemajoč.
V nadaljevanju smo večinoma sledili grebenu, na več mestih so ostanki jeklenic, ki so bolj v napoto kot v pomoč in tudi zahtevnost ne popušča vse do vrha Struga. Čeprav gre šele za četrti vrh, se nam je po vseh vmesnih vršičih zdelo, da smo jih prehodili že precej več. Tudi pogled naprej še ni obetal konca. Prečenje je v nadaljevanju lažje, a vseeno zahteva pozornost in previden korak. Do Zadnje Ponce ni povsem blizu, za njo pa sledi še en strm in zoprn spust v Rdečo škrbino ter končno še zadnjič navzgor do Srednje Ponce. Pogled nazaj razkrije kako daleč smo prišli, saj se Jalovec skriva nekje v daljavi za nepreglednimi grebeni ...
S Srednje Ponce nas je čakal spust po markirani poti, ki je tako strma, da se zdi, da bi lahko kar padel na kočo tam daleč v dolini. Sprostitev in olajšanje so torej prišli šele na ravnih tleh, nato nas je čakal še sprehod po dolini do Planice in seveda zasluženo kosilo, da smo si povrnili moči. Tura je zares lepa, vendar zahtevna in zaradi izpostavljenosti ter krušljivosti tudi nadvse resna. Vsekakor smo lahko veseli, da nam nekaj časa ne bo treba ponovno tja.
Fotke sva prispevala Anže in jaz.
Še več podobnih fotk je na blogu.
