Letos se mi je že večkrat zgodilo, da se je vreme odvilo drugače od napovedi. Ker je za nedeljo bilo napovedano lepo vreme dopoldne in plohe popoldne, sem si skupaj s Katjo zbral neko lažjo smer, da bi lahko do prvih ploh že bila nazaj pri avtu. Zato je padla odločitev o SV razu na Malo Kalško goro. Smer je sicer kar dolga, a ponuja nekaj variant, ki so lažje in posledično si hitreje na vrhu.
Skala v razu je presenetljivo kompaktna, a je povsod polno trave in ostalega zelenja. Kljub temu, da opisi o smeri pravijo, da ni opremljena, se vsake toliko časa najde klin, ki ti da vedeti, da si še zmeraj v smeri. A vseeno, za smer imej lepo zalogo klinov, frendov in jebic. Pri prvem raztežaju se postavljen štant nahaja točno 60m od vstopa v smer. Sam sem štantal nekaj metrov nižje, kar sem obžaloval tudi pri drugem štantu, ker mi je štrika do klinov za štant zmanjkalo za dva ali tri metre.
Ko sva se bližala platam, sva se držala bolj v desno, smer pa gre dejansko okoli gladkih plošč v levo in potem po razu navzgor. Da se pleza tudi desna varianta je potrdilo nekaj klinov, ki so se stalno pojavljali v smeri. Ko sva se približala previsom, sva jih obšla s prečko v desno, ki se je končala z nekakšno zeleno grapo (verjetno smer Humar-Škarja?). Teh trav ni in ni bilo konca. Tri cuge sva splezala tako kar v štajercu. Ko pospraviva štrike, sva hitro na grebenu, a kaj kmalu naju čaka smotan spust v škrbino in nato kratek kamin (IV). Še zadnjič se naveževa na štrik, ki ga potegnem do vrha Male Kalške gore.
Vreme se je začelo kisati, padle so prve dežne kaplje, zato jo hitro popihava v dolino. A nekaj ur kasneje je namesto ploh in neviht v Kamniških šajba. Obljubiva si, da greva v smer še enkrat, ko naju ne bo preganjalo vreme. In tokrat brez obvozov in variant.