Že v ponedeljek je bilo jasno, da se nam obeta zopet deževni vikend, zato sem se v službi zmenil, da bom delal na deževne dni in bil frej na sončne. Tako sva se z Jakatom Ortarjem odločila za nekoliko krajšo (vsaj tako sva mislila) turo in sicer Severovzhodni raz v Debeli peči (IV+/III-IV, 500m).
Ker naj bi bila tura krajše narave, sva iz Ljubljane krenila šele malo pred osmo. Do stene prideš relativno hitro, potem pa se prične lažje poplezavanje po krušljivem svetu. Kmalu se naveževa in prvi raztežaj je res grozno krušljiv. Sledi lep in presenetljivo kompakten kamin, a kaj ko ga je prehitro konec. V tretjem raztežaju naju pričaka najtežje mesto v steni, kamin, ki je poln lusk, med katerimi si s frendi urediš edino varovanje preko njega.
Od vznožja stene do vrha velikega zoba je osem daljših raztežajev, ki so razen nekaj mest (dva kamina, ena platka, morda še deset metrov kompaktne skale) bolj kot ne podrti. Iz velikega zoba sestopiš na nekakšno sedlo, s katerega sta dva 60m dolga, navpična in kompaktna raztežaja po grebenu do vrha Debele peči. Končno nekaj plezanja! A si vseeno ne vriskava, kot si je vriskal Mihelič.
Sestopila sva po lovski poti, se izgubila, dvakrat abzajlala in zadnji del spusta že hodila v temi. Krajša tura na koncu ni bila sploh tako kratka - 11ur! In tudi sama smer bi si zaradi slabega varovanja, krušljive skale in dokaj resnih nekaj detajlov prislužila višjo oceno, npr IV+/IV.
