Sobotno jutro, ne prezgodaj, sva se z bratom Urbanom (AO Domžale) odpravila v Krnico pogledat Kugyjevo smeri. Čudovita jutranja kulisa, popolni mir in lepo pomrznjen sneg so obetali super vzpon.
Prvi del smeri poteka po logičnih prehodih levo in desno. Ko pridobiš nekaj višine, se smer nadaljuje naravnost navzgor, nato zavije desno v dolgo grapo. Do tega mesta so bile razmere fantastične. Zbit pomrznjen sneg, večina lepo predelan in že splazen v dolino. Tudi naklonina je cel čas konkretna in praktično nikjer ni mesta, kjer bi lahko malo spočil meča. Ko smer preide v grapo, se začne gaženje po pršiču, ki sega malo čez gležnje. Na vrhu dolge in ozke grape naju pričaka smotan izstop. Napihan pršič, ki se postavi navpično. Cepini ne primejo, tako da se nekako z kopanjem in brcanjem prebijeva čez na ozek napihan greben. Nikjer pa primernega mesta za varovanje (predvsem kasneje za sestop). Po tem detajlu je še krajša položnejša grapa, ki naju pripelje do izstopa iz smeri. Odlična smer!
Na vrhu smeri naju čaka še nekje 200 višinskih metrov vzpona po snežni planki na Razor, a se zaradi malo pozne ure, dolgega sestopa in oblakov, ki so začeli prekrivati vrh odločiva, da osvojiva le bližnji vrh Šplevta, pomalicava in sestopiva v dolino. Zaradi detajla v smeri sva se odločila, da raje sestopiva v Vrata. Pa še nekako naivno sva mislila, da bova nekoga našla (ker Vrata so itak polna nekih ljudi), za prevoz v dolino.
Sledil je spust do Kriških podov, dolgo prečenje do Dovških vrat in sestop po Sovatni v Vrata. Ob prihodu v Vrata sva našla le ene sledi, ki vodijo do Aljaževega doma, cesta pa itak ni bila splužena. Torej s prevozom ne bo nič. A na najino veselje in srečo, nama je nasproti prišel Džani, ki naju je prestregel malo za slapom Peričnik. Hvala Džani.
