Baba na dveh kolesih

Zaradi paše na planinah, gospodarjenja z gozdovi in tudi ostalih zgodovinskih dejstev, so južna pobočja Karavank prepredena z mrežo gozdnih in gorskih cest, ki nudijo primeren naklon za vrtenje pedal in kot take omogočajo odlično izhodišče za gorsko kolesarske ture.

Babo sem navadno drsal pozimi, pa še to zadnja leta ne, ker so hladni meseci tako skopi s snežnimi padavinami v nižjih nadmorskih višinah.

Od parkirišča pri Aljaževem kipu ob regionalni cesti smo jo skozi vas ucvrli do pričetka neskončne makedamske ceste. Po nekaj minutah poganjanja smo opazili tudi modre kolesarske table kolesarskega odseka planinske zveze, kar nas je neverjetno pomirilo, saj nismo kršili prav nobene izmed številnih prepovedi gibanja v naravnem okolju. Ker nismo bili v Triglavskem narodnem parku, smo se lahko tudi pogovarjali in smejali. A tudi tu le do tam, ko se cesta "postavi pokonci" in smo watte in kalorije namesto v opletanje z jezikom pretopili v stegenske mišice.

Kot je že v navadi, smo tudi na tej cesti nekajkrat "odskočili" oziroma odstopili prednost lokalnim veljakom (lastnikom zemljišč?), ki so se s svojimi jeklenimi konjički zaprašili mimo nas in si s ključi odklepali več zaporednih zapornic na poti v nebesa.

Zadnji klanec je še posebej strm, a ga betonska cesta naredi poganjanju prijaznejšega. Ob koči smo bili poleg dveh gospodov, ki sta bila do tja pripotovala z motorji, ter številnih krav - sami. Zares lepi razgledi so se bohotili v smeri Julijskih Alp in po Zgornjesavski dolini z nekdanjim jeklarskim biserom v objemu gora.

Naredili smo nekaj požirkov, prežvečili okusu lubja podobne piškote ter nadeli čelade in se odzibali v dolino... Objava tudi na blogu.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...