Začetek smeri po brezpotju na Križevnik sem iskal že 14 dni nazaj in sem si rekel, da moram kar kmalu ponoviti, da se mi ne zabrišejo sledi v glavi. Zjutraj sem mislil priti v Robanov Kot že prej, a se pripeljem ob petih. Še dobro da je bilo tako, ker se mi je lučka ponesreči nekje prižgala ne vem kdaj, tako je očitno dolgo gorela da mi je zjutraj delala samo še zadnja štop luč. Pa sem si svetil z njo, bolje to kot nič.
V opisih je pisalo, da je potka dobro vidna, morda res z veliko domišljije, vendar jaz sem videl vedno manj. Tako sem dvakrat zabluzil in enkrat oreng zašel v grapo, ki mi je bila simpatična. Vedel sem, da ni prava, a sem upal, da bo pa le možno nekako nekje priti ven. Abzajlov sem dol in se že namenil vrniti, ko se mi je spet vklopila domišljija, da vidim potko. Obrnem in prečim malo dlje, zavijem gor in naenkrat se znajdem na melišču, potem na travah, vedno lažji svet in juhu, to je to. Zavijem levo do vrha. Vračal sem se čez Veliki vrh na Moličko planino nazaj v Robanov Kot.
Še statistika za redoljube: trije žulji, pokvarjena ena palica, izgubljena ena rutka, podarjena ena gurtna, ožgan vrat zadaj, en klop.
