Po vikendu skakanja z letala in začetniški tremi pred skoki v praznino sem bil ob 20:40 v Krmi, ko smo pričeli s hojo na Kredarico v nedeljo, zmatran ko pes. Prave hrane nisem videl že 3 dni, v glavnem na sendvičih in jogurtih. Polno otovorjeni smo se tako Štirje srčni možje podali na našo avanturo, ki pa je v resnici le delček zgodbe filma, zaradi katerega smo se na vetrovni ponedeljek povzpeli na Očaka. Prizori širom Slovenije so bili pregovorno fantastični, prav poseben občutek pa je bil, ko nas je na nebu nad vrhom kot velikanska železna ptica obletaval helikopter. Vsem mojim srčnim možem, ki so pomagali pri nastanku se lepo zahvaljujem!
