Že tradicionalni poletni tabor Dolomiti je letos obiskalo 32 naših velecenjenih članov in članic. Zahvala našemu vrlemu Boru, ki se je znova potrudil, našel ustrezno lokacijo in zbobnal skupaj plezanja, kolesarjenja, pohodništva in druženja željne plezalce! Tabor je potekal spontano in brez velikih pretresov. Vsak po svoje, ta sveži s ta izkušenejšimi v stene, drugi ambicioznejši skupaj s ta kitastimi vsak dan, dan za dnem tudi po cel teden, ostali pa večinoma štiri do pet dni. Budnica je za večino zvončkljala ob sedmih in odhod v stene ob osmih, čez dan ni bilo nikogar na spregled, saj s(m)o se potikali po stenah, poteh, feratah, zraku in celo vodi, tam nekje po 17h pa smo začeli kapljati v tabor na nekaj družabnih uric ob kuhanju. Nesporni kralj družabne zabave in gurmanske kuhe Tinček Porentof me je tudi tokrat nasitil s šnicli in razveselil s prenekaterimi kuharskimi ukanami, obenem pa tudi svojo preljubo drago ženo popeljal v svet dolomitske vertikale. Rodovi mu bodo hvaležni. Imeli smo se zares lepo, družba je bila fina, vreme je z izjemo četrtka, ko je pokazalo svojo moč v obliki neviht, naliva in strel (novinci so takoj preizkusili kako hitro se lahko spuščajo po vrvi) večinoma dobro sodelovalo, tako da smo dodobra lahko izkoristili podarjene dni in želim si, da se prihodnje leto zberemo v še večjem številu. Spodaj pa nekaj trenutkov, ki sem jih ujel v svoj objektiv ...