Zadnja kristusova večerja in Centralni slap

Lagano sportski ob 12:30 z Arnetom kreneva v proti Gorenjski. V Tamar. Spet. Po ogrevanju v nedeljo sva včeraj zastavila bolj zares. Slap s pomenljivim imenom mi ni dal miru. Malo pred tretjo začnem s plezanjem do velike gobe, za katerega sem od daleč mislil, da ga bova plezala nenavezana. Izkazalo se je, da led pri -16,5*C trd kot sam beton. Po nekaj metrih nabijanja mi nekam čudni zveni levi cepin. Pogledam svojo Cobro in vidim, da je ostala brez strupnikov. Zlomila se mi je klina, 4 cm le-te. Super si rečem. Ker je led na mestu, kjer sem pretanek, da bi uvil še en ledni vijak, pač plezam nekaj metrov navzdol, da pridem do prejšnjega. Od tam me Arne spusti dol, se zamenjava, gre on. Jaz sem brez okle opravilno nesposoben. Pod ključnim mestom prek katerega je še vedno teklo pa skleneva, da je sveča (še) neokusna in da ne bova tvegala. Obrneva.
Greva še v Centralni slap. Vstopiva ob 17. uri. Temni se že. Motivacija je na psu. V temi s čelno svetilko slap ni nič kaj krotek, zaradi mraza in kar nekaj vode se hitro delajo svečke. Ne da se nama. Greva dol.
Na poti domov: "Engine fault. Stop!". Prezrem obvestilo, zguram do doma in to je to.
Imela sva se pa super, obsijana z milijardo lučk na nebu. Led se debeli hitro, škoda, ker ga bo sedaj spet malo odplaknilo ...

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...