Včeraj smo šli z Michałom in Lovrom v Bele vode, plezat eno menda lepših smeri v Julijcih - Direttissima v Visoki Polici (V-, III-IV, 200m). Ker smo se pritoževali nad relativno dolgim dostopom (2h) za tako kratko smer, smo nato za kazen cel dan pohajali okoli hriba, tako da smo imeli komaj čas splezati cca 150m smeri... No, sami smo krivi, v tolažbo pa lahko rečemo, da zdaj poznamo vse možne dostope tam naokoli pa še lepo smo izkoristili presenetljivo lep in sončen dan v lepih koncih! ;)
Glede na vremensko napoved smo začeli dokaj zgodaj ob Belem potoku navzgor do koče Brunner. Pri koči smo se usmerili desno po poti št. 656, ki se sprva rahlo spusti in preči potok, nato pa se začne čedalje bolj naporno vzpenjati. Kot se je čez čas izkazalo, preveč proti vzhodu, tako da smo se znašli še vedno ob pravi gori, le na njeni napačni strani. Prava pot od koče se odcepi le kakšnih 30m višje (ta pot ni vrisana na nobeni karti in ni markirana, je pa pri koči tabla Vetta Bella) in se gori približa z zahodne strani, od koder je potem pristop do pod stene.
Mi smo bili že previsoko, da bi se vračali nazaj; morda pa najdemo kakšen prehod s te strani. Ta načrt nam je prekrižala globoka grapa, zato smo nadaljevali vse do Škrbine v policah (Forcella de la Cegne, 1820m). Markirana pot se od tam spusti proti Rablju, do vrha Visoke Police pa po vzhodnem grebenu vodi najlažji pristop, ki je označen z rdečimi pikami, a dokaj zahteven (II). S škrbine bi se lahko spustili po grapi in poizkušali najti prehod pod steno, a sestopi po nepoznanih grapah nikoli niso priporočljivi, zato smo šli rajši kar na vrh. Kljub kasnejšemu spoznanju o možnem prehodu, mislim, da je bila odločitev v dani situaciji pravilna.
Če ne bi bili namenjeni plezat, bi temu rekli zelo lepa tura na lep, samoten in razgleden vrh! Tako pa nas je bolj matralo, kako bi vseeno upravičili nošnjo vse tiste opreme. Na vrhu je hitro jasno, da lahkih sestopov tu ni! Na koncu smo se odločili, da malo oddremamo in počakamo navezo, ki smo jo že prej opazili v naši smeri. Kmalu sta izplezala in k sreči se je izkazalo, da sta precej bolj kot mi domača v tem okolju. Tako smo jima sledili nazaj po vzhodnem grebenu do škrbine, od tam po grapi (zoprno, a izvedljivo), nato pa, ko se na desni malo odpre, navzgor do pod stene.
Ura je bila seveda že zelo pozna, a vreme ni obetalo poslabšanja pa tudi veter je lepo hladil, pravzaprav idealno za plezanje! Kljub temu smo se odločili, da splezamo le prve tri raztežaje, zadnji je menda bolj povprečen pa še sestop z vrha nam ni bil všeč (vsaj ne 2x v enem dnevu!). Tako smo splezali spodnji del in se spustili nazaj, vse skupaj tekoče in relativno hitro. In ja, res je, smer je dejansko zelo uživaška in vredna malo daljšega dostopa!
Kot rečeno je del ture tudi sestop. Izpod stene smo že videli pot, ki se spusti proti koči Brunner, ni izgledalo posebno daleč… No, če bi šli po zraku, morda res. Tako pa se je tudi sestop izkazal kot zamudna zadeva, z iskanjem prehodov, prečenjem vedno novih grap, razbitih pobočij… končno do poti, ki pelje na Lepo glavo (Vetta Bella) – ki pa prav tako skriva več ovinkov in grap kot daje slutiti. Tako smo se res razveselili potoka tik pod kočo, kjer smo se pošteno osvežili! Naprej do doline je šlo potem spet lažje, pa tudi tu se še kar vleče…
Nekaj slik s te celodnevne avanture, več pa na blogu.
