Danes smo jo Tadej, Marko in Bor mahnili nad Vršič. Mlajša naveza se je odpravila v Steber revežev, o katerem bo kaj več napisal diskretni Bor, jaz pa nekaj besed navržem o najini avanturi s Tadejem.
Smer Srečka Rihtarja je kar solidna in premore nekaj vertikalnih metrov. Skala je ponekod izjemno dobra, spet drugje izjemno slaba. V splošnem se mi je smer zdela bolj krušljiva inskala slabše kvalitete kot na primer smer po zajedi v isti steni. Če ju primerjam še po težavnosti smer Srečka Rihtarja seveda zahteva precej več telovadbe.
Varovanje v smeri je solidno z izjemo nekaj klinov, ki so bolj za okras. Prav prideta prijatelja #0,75 ter #0,50 pa tudi kakšna jebica. Prva dva in pol raztežaja sem povezal v enega, potem je nadaljeval Tadej.
Ker Tadeju raztežaja (VI-) kar ni bilo dovolj, je nadaljeval s pležo po drugem. Ker mu kamini in "zaprti prostori" ne dišijo, se je lotil obupno strmega platastega dela z minimalnimi možnostmi za varovanje, precej levo od originalne smeri. Varovališče je naredil na dveh klinih in nekaj gurtnah, ampak se mi visenje nad tistim delom ni zdelo pretirano prijetno.
Nadaljevanje smeri poteka po nekakšni zajedi, ki je bila danes precej vlažna, mestoma mokra. V težjih delih te razveseli kakšen klin, a naježenosti z le-temi vseeno ni za pričakovati. Vrhnji del (zadnji raztežaj) je znova popolni kamnolom, kateremu pasti se ni uspel izogniti niti Tadej, ko je v dolino sprožil voz kamenja. Nehote seveda.
Na vrhu te pričakajo od drobnice posrane trave, tako da je lokacijo za počitek potrebno skrbno izbrati.
Prav posebna zgodba pa se je odvijala na sestopu. Medtem ko sva bila s Tadejem že zgodaj nazaj pri avtu, sta Bor in Marko še pridno iskala zavite prehode v Stebru revežev. Tako sva jo najprej mahnila v Erjavčevo kočo, kjer sem pojedel svoj prvi ričet. Pa klobaso. Pa dva sladoleda Tom. Tadej je spil celo radensko. Ko sva obdelala vse fotografije in jih pripravila za objavo, sva jo mahnila proti Koči na Gozdu. Spet naju je pograbila lakota in sva jedla. Ker Bora in Markota še vedno ni bilo, sva sklenila, da greva na sladico v Mihov dom. Tako sva danes opravila celotno transverzalo med kočami pod cestnim prelazom Vršič in se dodobra najedla. Tudi čakanje je lahko kdaj pozitivno.
Sicer pa se je danes cel trop Debeluhov nahajal nad Vršičem - plezali nismo namreč le omenjeni štirje, temveč tudi Metka in Heorge pa Zlato in Đani - slednja sta uživala v Hudičevem stebru. Upam, da bodo sami napisali kaj več. Pa tudi tisti, ki so se cel dan mudili v severni steni Triglava.
[vodpod id=ExternalVideo.861140&w=425&h=350&fv=host%3Dpicasaweb.google.com%26captions%3D1%26hl%3Den_US%26feat%3Dflashalbum%26RGB%3D0x000000%26feed%3Dhttp%253A%252F%252Fpicasaweb.google.com%252Fdata%252Ffeed%252Fapi%252Fuser%252Fanzecokl.com%252Falbumid%252F5370198453876349057%253Falt%253Drss%2526kind%253Dphoto%2526hl%253Den_US]