Po tem, ko smo se odpeljali s Krme in zdrveli na Vršič snemat Špik in Škrlatico, smo noč (znova) prebili v Koči na Gozdu. Po večerji smo popadali v postelje in umrli do zjutraj. Hiter zajtrk in že smo bili na poti proti smeri Skozi okno, za katero v vodničku piše, da je ena lepših v ostenju NŠG. Šele po preplezanem prvem raztežaju, ko je dol popadalo na stotine kilogramov skalovja sem opis prebral do konca in zasledil zanimiv stavek, da od lanskega poletja nad smerjo preti nevarno skalovje, ki čaka, da se sesuje v dolino. Džaniju sva zatulila, da naj se spusti po vrvi in pobegnili smo v zavetje boljše skale. Da bi še izkoristili čas pred nevihto, smo zavili v Pokljuško smer levo od Kamenkovega kamina in uživali v kratki, a sladki smeri z dobro skalo. Ko smo prišli k avtu in se odpeljali do koče smo že potovali s prvimi kapljami... Definitivno je bila lahna aktivnost v bližnjih stenah blagodejna za moje nogice, ki so od dolgega in strmega sestopa v Krmo potrebovale dozo cirkulacije krvi.
