Tam visoko nad Bohinjem, nad gozdnato planoto, po kateri so posejane fužinske planine, v naročju Triglava, a vendar povsem samostojni in samosvoji, tam se dvigajo strmi in nepoznani vrhovi, ki pa redke obiskovalce sprejmejo bolj gostoljubno kot bi si lahko mislili od daleč. Tam je pravi raj za ljubitelje brezpotij in tišine.
V izogib vročini sem začel s planine Blato v petek pozno popoldne. Skozi brezpotno Bušnico, preko Krstenice in Jezerc, čez Adama in Evo na Prevalski Stog, kjer je pravo razkošje udobne trave. Naslednje jutro se je začelo zgodaj in to z vso lepoto, ki jo premorejo gorska jutra.
Ko si enkrat na 2000+ lahko kot za šalo skačeš z vrha na vrh in pohajaš po razglednih grebenih, ki jih lahko povezuješ v poljubnih kombinacijah. Škednjovec je nekoliko zahtevnejši, potem pa čez Vrh Hribaric, na Vršake in po severnem grebenu na Debeli vrh. Na poti nazaj sem prečil še Ograde ter preko Krstenice nazaj na izhodišče. Zelo lepo in zelo priporočljivo.
Objava tudi na blogu.
