Z Borom sva se odpravila, kot da bi se šla na Šmarno mal pofočkat, ko je skor čist vseen kdaj se spraviš gor, ampak nama je vseeno zneslo, mal je blo treba luni s čelko pomagat.
Na poti sva srečala navdušenega turnega smučarja, ki je veselo brusil robnike po skalah (mal pa sem mu zavidal).
Spodaj meglenkasto, zgoraj sončno vreme, opoldne na sončnih legah južn snek do podna, pri poznem drajsanju navzdol pa že zoprna 3 centi predirajoča se debela skorja, ki te čisto ustavi in zdrgne kolena.
Skratka, skrajno kičasto lep dan:)
