V soboto smo se ob dveh popoldne na prizorišču našega piknika dobili celi trije (Aleš, Valentina in jaz), ki so se odzvali na moje povabilo za plezanje v Planjavi. Ker mi je v avtu termometer kazal celih 34,5 stopinj, smo na klopci v senci orehovega drevesa, s tekočimi ostanki od piknika skovali bojni plan, kako osvojiti kratkohlačo.
Plan je bil sprejet ob petih, ko smo se odpravili na Jermanco in nato počasi športno do Kamniškega sedla. Ker sem bil v resnih skrbeh zaradi mogoče prenapolnjene koče, sem se močno oddahnil, ker smo bili na koči sami s še celimi tremi Madžari. Očitno vsi Slovenčki skačejo ob najbolj pomembni nepomembnih stvari tega sveta. Pa razum če moreš.
Mi smo si postavili geslo, da kdor ne pleza ni Slovenc in smo jo veselo ob 6 uri mahnili v Planjavo, da preplezamo Kratkohlačo. Ker smo smer kar dobro naštudirali smo brez problemov našli vstop in Valentina se je kot prva zagnala v kamin, veselo zabijala kline, ker je bilo v celem raztežaju en sam klin in naredila štant v ruševju. Drugi raztežaj je napadel Aleš, ki se je pogumno prekobalil preko majhnega a tečnega previsa in tudi on naredil svoj prvi štant na klinih,ki jih je sam zabil. Veselica se je začela v tretjem raztežaju, ki naj bi imel oceno 4. Gladka plošča s prestopom preko buhtlja na steber je bila kar zahteven zalogaj, kar precej več kot bi človek pričakoval od štirice. Ko smo se zbrali na štantu nas je bilo kar malo strah, kaj nas čaka v petici. Pa se je izkazalo, da je bil raztežaj ocenjen s petico šala mala proti prejšnjemu raztežaju. Izmenično smo potem plezali po različnih stolpičih, se prerinili skozi okno ( Valentina je šla na kolena) do markirane poti. Malo pred koncem smo dobili zvezo s Tadejem,ki nas je čakal na Kamniškem sedlu.
Kljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi, je bilo vreme idealno za plezanje, sončno z vmesnimi pooblačitvami, kot da bi vedelo, da nam je vroče. Ko smo prišli do koče smo v vpisni knjigi videli, da nas je od spodaj spodbujal tudi Ate. Prekrasen dan in krasna plezalska smer.