Verjetno bi nas prišlo še veliko več, če ne bi s sobote na nedeljo namedlo ponekod tudi do 30 cm snega. Pa se nas je vseeno zbralo osem. In šli smo na Komno.
Na vzponu nič novega! Blaž je gazil prvi v koloni. Ostali pa za njim, eni hitreje drugi bolj ne. Po pavzi v koči in deponiranju nekaterih članov skupine smo zagazili še do komenskih mrazišč. Zanimiv »sprehod« po planoti sicer ni bil zahteven, je pa sila drselo, saj je pod tridesetimi centimetri novozapadlega snega zelo trda podlaga (plazovito, da je kaj!). Tisti z ne najbolj primerno obutvijo smo na tem mestu izrekli kletvico ali štiri in uporabili cepin. Smo pa to s pridom uporabili pri spustu v dolino in sankajoče rezali ovinke proti Savici.
Tukaj se je za večino izlet končal, sam pa sem ga podaljšal še do Zaloške 7 v Ljubljani. Pri sestopu sem namreč klecnil in si poškodoval stopalo in ko sem ga zvečer doma ogrel, situacija ni bila rožnata; moj zvit gleženj pa! Kdo bi si mislil da mraz tako izvrstno zakrije bolečino.
Pa ne recite Petra Majdič .... Aja ... predsedniku predlagam, da me odlikuje s plaketo, saj sem navkljub življenjsko nevarni poškodbi sam sestopil z gore in se v nasprotju z vemokom nisem odločil za polet z vemočim.
