Pred odhodom na delo z velikimi morskimi sesalci preko luže sva z Duletom peljala Brigito v eno malo bolj steni podobno steno. Za začetek smo tako izbrali Debelo peč in njeno severno steno ter priljubljeno smer Jesih-Potočnik. Poleg nas treh so isto steno izbrali še Monika in Blaž, ki sta že zarana šibala v Sekločevo smer, ter Džani, Robi in Boštjan, s katerimi smo sočasno dostopali, le da so oni trije šibali v Raz. Smer sem plezal prvič in bil nad skalo v stmih delih kar pozitivno presenečen, seveda pa ne manjka šodra na dostopu, v posameznih raztežajih in kje vmes. Varovali smo se od začetka in zato kmalu dobili družbo kolegov z Matice, s katerima smo potem večji del stene "potovali" skupaj. Na stiku s Sekločevo, kjer se smeri združita in so ven prišlle še ostale naveze, je na momente postala nadležna gneča, ampak do vrha ni bilo več daleč. Škoda, da ni bilo več daleč tudi do nevihte, ki nam je pretila za nogami (in rokami) prav v zadnjih dveh raztežajih. Izbrali smo namreč desni izstop, tam sem vmes dobil še eno skalo na komolec, da je bilo bolj pestro, ampak smo potem vsi skupaj hitro migali. Borisu hvala za pomoč z vlečenjem vrvi na izstopu, ko smo res lovili zadnje momente... Dva metra pod vrhom nas je ujel dež, strele v ozadju pa so k sreči obšle Debelo peč. Tudi nevihta nas je le oplazila in hitro minila. Sestop pa kot na tržnici! Vsak po svoje. Džani je zarinil na Pokljuko, sledili so še ostali trije, midva z Brigito in matičarjema pa smo sestopali na sever po poti, ki se vleče ko tristo mater. Brigito so na sestopu že kar fini šibile noge, zato je bil povratek malček dolgotrajen, ampak na koncu smo se vsi zbrali v Kovinarski koči v Krmi, od koder nas je trojica zdirjala naprej na Vršič po sončni zahod In na drugi dan plezarije.
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...