Ker smo že petkovo pozno popoldne izkoristili za lomastenje v breg in letenje z njega, je zmanjkalo volje in energije za (pre)zgodnje sobotno vstajanje. Z Borom sva jo zato z nekaj urno zamudo mahnila za Džanijem in Maretom, ki sta že plezala na Rogljico, ko sva midva s hojo šele pričela. Cilj dneva ni bil točno določen. Pomembno nama je bilo le to, da se naužijeva razgledov jesensko obarvanih kucljev na obeh straneh. Na sestopu z Rigljice sva se slišala še z Džanijem in Maretom, ki sta v kamnolomu na grebenu presekala vrv in sta zato pričela s plezanjem nazaj v smeri prihoda. Počakala sva jih na sončnem grebenu, kjer nama je malico iz rok in ust sproti odnašal vse močnejši veter. Skupaj smo sestopili proti Kranjski Gori, kjer smo hojo tudi pričeli. Mare si je privoščil še konkretno ledeno kopel za celo telo, Džani samo za noge, midva z Borom pa sva ostala na suhem in opazovala razposajeno mlado družino, ki je z gliserjem na daljinsko vodenje po jezeru preganjala race.
