Z Džanijem sva izkoristila še zadnje izdihljaje poletnih dni in se namenila v severno steno Dolgega hrbta. Ker sva oba novinca na tem področju, sva za uverturo izbrala opevano Jubilejno, katera slovi po dobri skali z zmernimi težavami. Zanimiv je spodnji lijakast previs-kamin v katerem se z nahrbtnikom z lahkoto zagozdiš. Po eni strani to ni toliko slaba reč, saj ne moreš pasti, žal pa nadaljevati tudi ne... Ko izvedeš par gibov, za katere še sam ne veš, da si jih sposoben, se znajdeš v lažjem in prostornem svetu. Dva raztežaja više se prične še znamenita, pol raztežaja dolga, prečnica in obenem detajl smeri. Prvih nekaj metrov je res lepih (po merilih prečnic), za robom se pa zabava prične. Sicer železja je tam v izobilju, vendar zaradi malo slabše skale previdnost ni odveč. Kot da ne bi bilo vsega dovolj, se prečnica na koncu strmo k višku požene, kar se še kako na rokah pozna.
Skala je v spodnjih 2/3 odlična, više pa ena povprečna žalost. Ker sva vlekla polne dolžine vrvi, sva bila v slabih 5 raztežajih izven težav.
