Včeraj sva z Luko Kramaričem (AAO) plezala klasiko v Šitah. Smer naju kar zaposlila, saj je bistveno daljša od "uradnih" 550m, poleg tega pa je smer precej konstantna. Večjih težav z orientacijo nisva imela, razen na koncu dolge gredine v zgornjem delu smeri. Mogoče komu pride prav: približno 10m preden se gredina zaključi se je potrebno spet pognati v vertikalo in splezati na okoli 10m visok neizrazit stolp (v opisu na slovenskih stenah je poimenovan "prislonjen stolp"). Midva sva iskala prehod prav na koncu gredine, kjer bi bilo plezanje verjetno možno, a težje. Smer ima precej klinov, vendar vseeno priporočava komplet frendov in nekaj klinov. Preživela sva lep in naporen dan, pot do Tamarja pa sva si skrajšala s kolesi. O tem kakšen kako nama je srce zaigralo, ko sva se v Tamarju usedla na kolo in oddrvela v Planico pa ne bi izgubljal besed...
