Z Luko Kramaričem sva si v sredo privoščila dan dopusta in dan izkoristila za plezanje v Veliki Martuljški Ponci. V torek zvečer sva se povzpela do Bivaka za Akom in v udobnem bivaku prenočila. Ob ranem jutru sva zapustila bivak in se najprej povzpela do Treh macesnov, nato pa po dolgi prečki v desno vse do vstopa v Severno grapo, nekje na višini 2250 do 2300m. Začetek je nezgrešljiv, vstopiš v ozek graben, precej podoben Hudičevemu žlebu. Po 100 dolžinskih metrih pa sva zašla v past: zavila sva v lev krak grape, ki je izgledal lažje, vendar sva dokaj kmalu ugotovila, da prehod brez težkega plezanja ni mogoč. Abzajlala sva nazaj in izgubila precej časa. Nato sva se zapodila v desni/pravi krak grape, kjer naju je zelo hitro pričakal ključ smeri: skalnat skok, ki nama je dal vetra. Sicer je precej kratek, vendar zame dokaj zahteven (Luka pravi, da ima oceno recimo M4+). Za varovanje pa sta poskrbela dva dobra klina (en ostaja v smeri). Ko sva preplezala skok sva imela smer bolj ali manj v žepu. Sledi snežna grapa vse do vrha Ponce, na oko bi rekel z naklonom tja do 55°. Razgledov iz vrha ne bom opisoval, saj so izven serijski. Izven serijski pa je bil tudi sestop, saj sva se spustila v Dnino do bivaka, nato pa nazaj navzgor na škrbino med Poncama in naprej v Martuljek. Z enim abzajlom bi se sicer lahko mogoče vrnila tudi po smeri vzpona. Smer naju je navdušila, gotovo si zasluži več obiska, saj ponudi plezanje zmerne težavnosti, v divjem okolju, dolg dostop in sestop.
