Humar-Škarja (V-/IV, 270m) in vrh Planjave

Smer sva si izbrala že prejšnji teden, ko sva se potikala okoli Staničevega vrha in so pogledi ves čas uhajali na mogočno J in JV steno Planjave.

Vremenska napoved za vikend je nihala, še posebej za nedeljo. Ustavili smo se pri 50% verjetnosti za dež med 8h in 10h in potem sonce. Tako se z Blažem lagano ob 8h odpraviva iz Ljubljane, a bolj kot se bližava Kamniku bolj izgleda, da je center deževnega oblaka ravno nad Planjavo in Repovim kotom. Veva, da se stena hitro suši, a na Jermanci zadeva ne izgleda dobro in počasi začenjava obrat miselnega toka v "danes ne bova plezala." Odločiva se raje, kot v avtu čakati na konec dežja, vrniti v Kamnik, mogoče kje najdeva celo kakšno kavo. A že ko se bližava Calcitu se prikaže sonce. Obračava skoraj z ročno in ob 10h sva nazaj na Jermanci. Malo še rosi, a oblaki se vztrajno premikajo proti zahodu.

Po dveh urah zmerne hoje sva skoraj na koncu Repovega kota, na levi nad nama pa JV stena Planjave. Preplezava dva lažja skoka in iščeva vstop v smer. K sreči sva prebrala vse zapise o smeri in svarila, da je na začetku vredno paziti, da se ne zgreši smeri. Najdeva vstop, skoraj točno na 1800m nmv.

Prvi raztežaj, ki se začne rahlo v levo je nehvaležen, saj kljub lahkemu plezanju I in II stopnje ni prav veliko možnosti za varovanje in je veliko naloženega kamenja, padec pa se bi končal nekaj deset metrov nižje. V kombinaciji z mislijo, da morava najti pravo mesto za prvi štant in da smeri ne zgrešiva začetek ni pustil najboljšega vtisa. Po malo strmejšem delu in rahlem zavoju v levo le prideva do prvega resnega štanta, kjer se prava plezarija začne. Drugi raztežaj je pravzaprav kratka platka s poličko v desno, ki pa se konča s kratkim, a sitnim spustom. Kot še nekajkrat v smeri sem bil vesel, da sem plezal drugi. Ponovno si urediva dobro sidrišče, saj naju čaka prvi kamin med steno in skalnim stolpičem, ki je kar ozek, a je v njem kar nekaj klinov, tako da se nekako zbaševa čez. Četrti raztežaj je sestavljen iz dveh delov, najprej je platasta prečnica v desno, ki se nadaljuje v prvi previsni skok, ki je tudi (označeno) najtežji del smeri. Osebno se mi detajl niti ne zdi tako težak, nekaj nezaupanja vliva dokaj krušljiva skala v tem delu. Dva sprehoda (I) v desno sem imel čast opraviti jaz in prvi od njih, to je peti raztežaj, je precej kratek, komaj da 30m, na koncu sprehoda pa me pričakata dva klina - štant.

Šesti raztežaj pa je, poleg treh atraktivnih skalnih skokov, po skromnem mnenju pležočih in pišočih, kulminacija dotične smeri. Cca 30m konstantno strme, a izredno lepo razčlenjene zajede (IV+), ki omogoča tudi dobro varovanje s frendi direktno v razpoko je nekaj metrov najbolj uživaške plezarije, ki sva jo kadarkoli doživela.

Ponovno sledi sprehod po delno zaraščeni in naloženi plati v desno, ki pa se konča na štantu, kjer se z desne priključi Sobotna smer. Na tem mestu se nama je zdelo čudno, saj glede na siceršnjo dobro opremljenost smeri (veliko zabitih klinov) nisva našla očitnega štanta, čeprav sva bila na pravem mestu. Srečala sva tudi Štajersko navezo, ki je plezala Sobotno smer. Serbus Neli in Anja.

Osmi ratežaj se ponovno začne strmo, trik pod vrhom kamina pa je ponovno potrebno nekako v levo povleči čez previsni del. Konec osmega raztežaja je ravno na mestu, kjer se ob steni dviguje vzgonski veter, tako da je na štantu, ki ga je Blaž najprej uredil na skalnem mostu rahlo v desno (v smeri desno okoli skalnega stolpa) tako pihalo, da se nisva slišala niti, ko sva bila 5m narazen, zato sva se spustila nekaj metrov do luknje in poskusila z izstopom čez še en previsni skok (sicer označen z A0, a v resnici je, po skromnem mnenju pležočih del skoraj lažje preplezati brez vlečenja za komplet na tem delu, za povrhu pa klin ni prav dobro zabit), ki pa mu sledi še nekaj manj elegantnega plezanja po strmem terenu, ki je nekoliko krušljiv in naložen.

Po devetih raztežajih in dobrih štirih urah in pol sva na koncu smeri, na štajerca potegneva še do vrha grebena, kjer na prijetnem popoldanskem soncu z malo vetra pojeva zasluženo malico in ugotoviva, da je ura že krepko čez pet. Ker imava še nekaj energije (hvala Haribo Tropifrutti) in naju res ne mika sestop po poti od Srebrnega sedla v Repov kot se odločiva, da skočiva še na vrh Planjave in preko Kamniškega sedla v dolino. Ura je pozna zato se podvizava. Na vrhu piha, le malo se razgledava a ne izgubljava časa. Na severnih straneh je še dosti snega.

Čeprav sestopava po južni strani v senčnih legah še vztrajajo kupi snega in vztrajno kljubujejo globalnemu segrevanju. Prečenje nekaj zoprnih snežišč je tako lepo začinilo sicer scenic sestop ob zahajajočem soncu v kulisi Kamniškega sedla, Brane in preostanka KSA. Kljub temu sva že nekaj čez sedmo na Kamniškem sedlu in točno ob osmih pri avtu, tako da so čelke ostale ugasnjene.

Kakšna pustolovščina!

Plezala: Blaž Godina (vsi omembe vredni raztežaji) in Benjamin Dobnikar (travnati sprehodi in Haribo bomboni).

*Danes nas je razžalostila novica, da se je poslovil legendarni Tone Škarja, ki je skupaj z Metodom Humarjem avtor preplezane smeri. RIP

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...