Staničev vrh - Šepetanje (VI-, 160 m)

Prsti so med karanteno močno srbeli, tako da sva z Blažem težko čakala "osvoboditev" občin in takoj zgrabila lepo vremensko okno za plezanje v skali.

Letos sva v zimskih razmerah z železom napadala obdelovala severne stene v KSA, iz Logarske doline in Jezerskega, preteklo nedeljo pa je bila južna, kot britev ostra in kot poper suha (čeprav po deževju) južna stena Staničevega vrha, prvega izmed vrhov Zeleniških špic, idealna destinacija za pomladno vplezavanje.

V Repovem kotu sem bil prvič in zjutraj sem se zbudil s čudnim občutkom v želodcu, saj nisem točno vedel, če bova v prvo našla "slabo vidno stezico ki se nad tolmuni in pod velikim balvanom odcepi desno in prečka strugo potoka." Vendar naju pozen relativno pozen odhod, dvojna kava, lepo vreme in čudovit ambient čim sva od Klina usmerila desno proti Repovemu kotu takoj spravil v dobro voljo.

Dostop do Staničevega vrha (oziroma do vznožja J stene) je pravzaprav res enostaven. Zelo lepo je opisan tudi v knjigi Vladimirja Habjana - Brezpotja, najlepše neoznačene poti slovenskih gora na strani 46 (Prečenje zeleniških Špic). Ključno je, da se pri "velikem balvanu," tik ko pridemo nad tolmune usmerimo desno navzdol in prečkamo strugo. Nato se usmerimo v najbolj desno in najbolj položno grapo. V nedeljo je bilo v njej še nekaj snega, vendar dereze niso bile potrebne. Pot nas nato pripelje do sedlca, od katerega se spustimo desno kakšnih 50m (mimo velikega mravljišča :) in že smo pod steno Staničevega vrha.

Čakal naju je pravi gorski raj z zgledno opremljenimi in čudovito speljanimi smermi. Ker je bilo v Z delu stene že kar nekaj navez sva najprej hotela poskusiti v smeri Labrador, a sva se nato odločila, da zarineva kar v plato in navzgor. Izkaže se, da sva plezala Šepetanje (oziroma nekakšno varianto, saj sva se križala s sosednjo navezo, ki je plezala Mrzlo postaja). Prvi raztežaj poskrbi za pospešitev utripa, saj v izrazitih "radiatorjih" hitro zmanjka vsega, stopov in prijemov, a je skala tako ostra da bi po njej najbrž lahko plezal v pancarjih. Naslednja dva raztežaja sta nekoliko bolj razgibana, na koncu drugega sva si uredila tudi svoje sidrišče na frendih na prelomu stene v luski.Tretji raztežaj je čudovita prečka v desno, zadnji, četrti pa še nekaj metrov atraktivne vertikale.

Ker sva plezala z uživašlim tempom, vmes spoznala kolege iz prijteljskega AO in se izogibala nekaj večjim in manjšim projektilom, ki so jih iz zgornjega, krušljivejšega dela stene pošiljale naveze pred nama, sva na vrh prišla ne-tako-zgodaj. Zato sva za sestop izbrala kar abzajl ob smeri Košček neba direktno v Kovačnico.

Ob tem sva seveda že zbirala vtise in delala načrte (za prečenje Zeleniških špic, pa za ponoven obisk Staničevega vrha - tokrat malo bolj zgodaj), pogled pa nama je vseskozi uhajal tudi na J in JV steno Planjave, od koder so se pravtako razlegali glasni zvoki navez: zategn, podriiiiii, varujeeeeem. Južne stene KSA so bile to nedeljo zelo obiskane.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...