“Ko smo sredi Sovatne na strmem prehodu v orkanskem vetru vsi štirje dokončno “oslepeli”, sem se začel spraševati, če bo (katerikoli) vrh sploh dosegljiv?”
Stenar je impozanten vrh nad dolino Vrata, katerega mogočna vzhodna stena očara vsakogar, ki se pelje po glavni cesti proti Kranjski Gori. Po soočenju s skromno (svežo) snežno podlago v Vratih, pa smo prvotno zastavljeni načrt zamenjali z nečim “naprej po dolini”. In tako smo jo urezali proti Steni in odvili proti Sovatni.
Snega je bilo ravno dovolj, da smo se na smuči lahko postavili že pri avtu. Vzpenjali smo se lahko na smučeh, dasiravno je bilo iskanje prehodov med številnimi kamni in vejami po planinski poti mestoma precej naporno. Ker je že v dolini na izhodišču šelestelo v krošnjah dreves, je bilo kmalu jasno, da bodo razmere v višjih nadstropjih še bolj pestre in da bo veter zares močno zavijal.
Do višine slabih 1700 metrov, to je do strmejšega dela Sovatne, smo napredovali na smučeh. Zahvaljujoč ratrakistu Andražu smo hitro opravili tudi s strmino, ki smo jo premagali z derezami na nogah. Izmenjavale so se namreč prostrane površine do ledu spihane podlage ter zapihan, zbit svež sneg. Spet smo stopili na smuči in kmalu ponovno končali kot pešaki.
Proti vrhu strmejšega dela Sovatne smo se počutili kot v cevi velikanskega puhala. Veter nas je neusmiljeno bičal z vseh strani in se silovito zaganjal v nas. V oči nam je silil snežne kristale in kmalu smo “oslepeli”. Po nekaj metrih je postalo tako hudo, da nismo več videli in za krajši čas obstali. Hiteli smo z natikanjem smučarskih očal in šele takrat smo ponovno “spregledali”.
Več na blogu
https://www.anzecokl.com/blog/2020/stenar-julijske-alpe
