Odpravili smo se v lepše zasnežene kraje nad Mallnitz, kjer smo uživali v razmerah, ki so presegle naša pričakovanja. Napoved vetra in količin snega sta bili namreč znanitelj povprečnega dne na snegu…Tako pa smo nenadejano izjemno dobro razmigali! Presmučali smo sedem vertikalnih kilometrov prvovrstnega pršiča, katerega količina se je močno spreminjala. Vse od t.i. goltavca na zatišnih legah, kamor ga je izdatno odlagal veter in v katerem se ob primerni hitrosti naješ snežnih kristalov do sitega, pa do mlinarja, ki je le na rahlo, s kakšnimi 10 centimetri prekril trdo razdrapano podlago. Slednji je najbolj zoprn, ker te dodobra pretrese, včasih tudi popolnoma razbije, ko nič hudega sluteč priletiš v minsko polje in se kot med mlinskimi kamni ogibaš popolni polomiiji.
“There are no friends on a powder day”. Pregovora verjetno ni potrebno prevajati, a je njegova sporočilnost v vsakem primeru zelo nedvoumna. V bistvu se v času sončnih dni zalitih s pršičem prelevimo v prave male nesramneže. S kančkom sramu priznam, da tudi sam uporabljam neprimerne izraze za ostale ljubitelje opojnih belih strmin posutih s svežim snegom, ki si želijo samo tega, kar vsi - čimveč smučati po pršiču :) Ko je že kazalo, da si bomo šli ogledat senčno stran gora, je vreme začelo protestirati. Oblačnost in vse močnejši sunki vetra sta nas prepričala v to, da ostanemo na južnih pobočjih gore in raziščemo še preostala neporisana snežna prostranstva.
Ker me pozebla konica nosu izpred nekaj tednov še vedno ni spustila iz krempljev, sem moral ves čas paziti, da se mi stanje ne poslabša. Precej zoprna bolečina, ki me je vsakokrat opomnila, da je moj nos “blizu podhladitvi”. Smučanja z masko ne maram, a se mu tokrat ni dalo izogniti. Učinek vetra, pršečega snega v obraz in hitrost smučanja vse pripomorejo k temu, da nos še prej zazmrzne. Čudovit dan, ki je s svežim snegom in odsotnostjo stresa poskrbel za sladke spomine...
