Društveni vikend na Vršiču je bil priložnost, da sva z Lukatom Kramaričom odšla malo pogledat v stene na italijansko stran Kanina. Najin cilj je bila severna stena gore Peč (Cima Gilberti) nad zgornjo postajo gondole, ki te pripelje iz kraja Sella Nevea.
Na prvi pogled daje gondola vtis hitrega dostopa in sestopa, na kakršnega bi se lahko hitro navadil tudi v naših hribih. A vseeno te od postaje do stene čaka ura in pol hoje. Sam sestop pa je dolg. Na slovensko stran mimo restavracije Sončni Kanin nazaj proti koči Gilberti. A ker je zaradi udobnosti dostopa ves dan potekal malo bolj ležerno, sva gladko zamudila sestop z gondolo nazaj v dolino.
Smer je v uvodnih dveh raztežajih na prvi vtis podobna Teranovi, le da je vse skupaj še malenkost bolj strmo. Prvi detajl te pričaka že na uvodnih metrih, ko se moraš prestopit v levo preko tanjšega ledu in skal.
Ko smer zavije v grapo, se vse skupaj položi. Da ne izgubljava preveč časa, ostaneva navezana, ker pred seboj že vidiva ključni detajl smeri. Grapa se pri detajlu zoži na dober meter širine, skok dolg nekaj metrov pa je previsen. Vse skupaj začini še led, ki ni najboljši, pod njim pa je vse votlo. A vseeno lepo drži cepine, sam ambient grape, ki je dejansko že kamin, pa ti omogoča lepo oporo za noge. Nad detajlom se grapa še malo bolj zoži, tam te počaka zadnji detajl, ki je neroden predvsem zaradi razbitega snega predhodnih navez. Sledi izstop do roba smeri po grapi.
Pred nama je še dolg sestop v dolino. Naivno slediva stopinjam po grebenu, a se vse skupaj kmalu konča pred skalnim skokom pod nama. Obrneva do mesta izstopa iz smeri in se po grapi spustiva na slovensko stran, kjer naju čaka že omenjeni dolgi sestop do Sella Nevea.
