Kratka in sladka na Rodici

Za začetek letošnjega dopusta sva se z Baro odločila izkoristiti vročinski val in noč preživeti nekje visoko pod milim nebom. Za cilj sva izbrala Rodico ki je obetala lepo kuliso tako za sončni zahod kot tudi vzhod pa tudi trave ne manjka. Skrbelo naju je le še ali bo vreme zdržalo (zahodne in severne sosede so že hladile nevihte) ter ali so na vrhu tudi ovce, ki so naju v teh krajih že preganjale v želji po najinih prepotenih in slanih hlačah. Okrog 18h zvečer prispeva na najvišje možno izhodišče in se zapodiva v breg. Čez pol ure sva že iz gozda na planini Suha, kjer upočasniva tempo in do vrha uživava v vedno lepših razgledih. Ves čas spremljava tudi nevihtna nakovala, ki se kot napovedano držijo severno od karavank.
Čeprav celo pot nisva srečala žive duše, nekaj minut za nama na vrh prispe nek Francoz. Rečemo nekaj besed in nama pove, da se je pred tednom dni odpravil iz Trsta in hodi po rdeči Via Alpini, nekje sredi oktobra načrtuje prihod v Monako.
Sončni zahod zaradi neviht daleč v Italiji ni bil neka predstava, se je pa ta začela, ko je padla noč. Na zahodu je sijala razsvetljena Padska nižina, na nebu pa je prevladoval Jupiter obkrožen z Rimsko cesto. V brezvetrju in ravno pravi temperaturi Bara kmalu zaspi, sam pa malo fotkam, malo opazujem to predstavo in ko zlezem v spalko je ura že krepko čez polnoč. Zjutraj uživamo v sončnem vzhodu in medtem ko se nama nikamor ne mudi, francoski kolega naredi nekaj fotk se poslovi in še pred šesto nadaljuje proti Komni. Sama pa v dopustniškem ritmu še malo lenariva, pozajtrkujeva in počasi vrneva v dolino.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...