Predzadnji dan starega leta se nas je osmero gorskih koz(-lov) namenilo na manj poznano (in obiskano) sosedo slavnejšega Špika. Neprijetno poledenela in spolzka pot (letna trasa) čez/ob kačjem grabnu je k sreči minila hitro, naša pričakovanja glede sonca pa so se na ta zelo kratek decembrski dan razblinila takoj, ko smo pokukali iz gozda. Sonce je bilo prenizko in se je skrivalo za Lipanco ter nas pogrelo šele mnogo višje, skorajda na grebenu, torej zadnjih 100 metrov pred vrhom. Zadnjih sto metrov turo zagotovo lepo popesti in poskrbi za nekaj previdnih korakov, kjer smo sicer stopali (praskali) predvsem po skali, saj je snega zelo zelo malo. Ob pogledovanju vzdolž grebena smo se dodobra naslinili tako nad senčnimi martuljškimi lepotami kot tudi osončenimi pobočji nad Vršičem. Sestop je bil za pikico bolj zoprn za pešake kot tiste, ki so odšli po bližnjici, obojim pa so svež zrak, odlični razgledi in dobra družba dobro deli za popotnico v novo leto. Srečno, dragi moji!
