Z Gregatom sva jo pred časom mahnila v breg (in z njega) nad Sello Neveo. Govorilo se je, da se tam skrivajo nesluteni kolesarski užitki, ki vrh vsega niti niso prepovedani. Prijaznemu vabilu sosedov sva se odzvala in v precej močni popoldanski po-šihtni pripeki že mlinčkala kamenje, ki prekriva smučišča. Precejšnjo nadlego so predstavljali izrazito globoki drenažni jarki, ki so le dodatno opominjali, da smo v visokogorju in da na tem delu dejansko pade največ padavin, ki jih je potrebno "regulirat", da se prepreči škoda. Po tem, ko sva prisopihala do vrha in se naužila razgledov ter raziskala okolišče ostaline armij, ki so se potikale po teh čudovitih gorah iz različnih vzgibov, sva jo v mahnila proti izhodišču in pretežni del vriskala od veselja. Na kar nekaj mestih pa stisnila zobe in pazila, da ne zgrmiva v kakšno luknjo ali prepad.
