Korenščica ob sončnem zahodu

Včeraj popoldan sem se izza računalniškega zaslona presedel za volan in odbrzel na Gorenjsko. Mimo Javorniškega rovta in na izhodišče, kjer so sveže temperature (-10,5ºC) obljubljale dober sneg, ki je med drevesi varno skrit čakal na smučarje. Ko sem si zapenjal smučarske čevlje, se je ravno vrnil navdušen smučar, ki je kar žarel od navdušenja. Malo so me že srbeli podplati, predvsem pa me je zeblo, zato sem Jakatu, ki je prihajal z Marijano in Markotom, sporočil, da grem po polžje naprej. No nisem prav daleč prišel, ko sem za seboj že zagledal izjemno podmazan stroj in tempo, ki je takoj razkrival kdo se približuje. Jaka in MM so me kmalu dohiteli in prek planine pod Golico, kjer je bil sneg na odprtem že zbit od vetra, smo jo mahnili po bližnjici skozi gozd do ceste in po njej do koče. Tam smo se srečali še z Drejcem in Nejcem in skupaj smo jo po grebenu ob čudovitih barvah poslavljajočega sonca ubrali proti zahodu. Vrh je bil močno spihan, moj Suunto Spartan pa je nahrbtniku kazal -19ºC. Segretim od vzpona nam to ni predstavljalo težav, smo pa v zraku ob vzponu videli diamantni prah, česar vsaj sam v Sloveniji nisem videl več kot dvakrat, morda trikrat. Čarobno!
Fotografske načrte nam je prekrižal oblak ravno na zahodu, tako da smo potem kar malce pohiteli in v glavnem smučali pa nič fotografirali. Sneg je bil čudovit, kako pač ne ob tako nizkih tempraturah in skrit pred vetrom! Pod vrhnjo, približno 30 cm globoko pršičasto oddejo se je tu in tam začutilo skorjo ali pa zbit, a vendar mehkejši sneg, tako da se je med smrežaki čudovito (vele)slalomiralo. Spust je bil hiter in kot bi mignil smo se znašli na izhodišču, kjer so nas počakali na -14ºC ohlajeni jekleni konjički.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...