Včeraj smo se Rok, Robi, Marko in jaz namaškarani v smučarska oblačila odpravili proti Jesenicam in malček naprej, kjer smo pustili naše jeklene konjičke. Čez ravnice smo jih užgali po tanki snežni oddeji, ki pa je k sreči na 850 metrih nad morjem postajala občutno debelejša in trend naraščujoče odeje vse do grebena ni pojenjal. Po neštetih strmih okljukih smo prilomastili na prvo čistino, ki pa smo jo zaradi velike strmine prav tako morali dodobra na cik-cakati, da smo si priborili višino. V gozdu, ki slavi po neizprosni strmini, so bili psi na naših smučeh premagani in smuče so romale na nahrbtnik. Če tega ne bi doživel, niti ne bi verjel, ampak sipek sneg se je nekako držal na zares veliki strmini in pred seboj sem kakšnih 50 višinskih metrov dobesedno kopal rov, po katerem smo potem plezali (v gozdu - s smučmi na nahrbtnikih) navzgor do mesta, kjer smo ponovno nataknili smuči. Še vedno v strmem terenu smo končno prisopihali na osončen grebenček in se naužili sončnih žarkov. Tudi tokrat ni manjkalo vriskov veselja in zadovoljstva, saj smo imeli znova srečo: čudovit divji ambient brez žive duše in neomejena količina odličnega pršiča. Le strmina je bila kanček prevelika za povsem sproščen hitro smučanje, vmesni prepadni skoki pa so posrkbeli za dobršen del potrebne zbranosti dolgrede... Fotografije je prispeval Marko Albreht, video pa jaz.
