V nedeljo smo jo trije mladci - Luka, Rok in Nejc ter nekaj manj mlad - jaz - mahnili čez mejo v Zahodne Julijce. V želji, da bi se malce sprehodili in razmigali na grebenčku z razgledom, ki mu menda ni para, smo jo zarezali z Valbrune v Zajezero in od tam strmo navkreber. Sprav je šlo fino, saj snega ni bilo preveč, pa tudi shojen je bil, od koče dalje pa so moja pljuča in zmogljivost srca za oskrbo mišic s kisikom začela pešat. Mladci so - pa če to hočem ali ne - mladci. Med njimi tudi še posebej "našutani" in tako mi ni preostalo drugega, kot da sem pretežni del dneva sopihal za njimi in se zgovarjal na vse ostalo razen na najbolj očitno dejstvo, da jim v kondicijski pripravljenost pač ne sežem do kolen. K sreči sem to nadoknadil s podmazanim jezikom, ki mi tudi pri visokih obratih prav lepo teče, pa še za kakšno fotografijo sem jih izprosil. Da bi ne pisateljeval na predolgo in široko le nekaj bistvenih ugotovitev: snega je v Zahodnih Julijcih bistveno več kot pri nas. Na južnih straneh se je konec nedelje sneg precej ojužil, v senčnih legah je bil uležan pršič. Gaženje peš je pozimi še vedno popolnoma neefektivno - notica samemu sebi: drugič do grebena vzami smuči. Po grebenu je bilo snega mestoma še precej malo, tako samo se zatikali v rušje in stopicljali po skalah. Razgledi so fenomenalni - tudi na "naše" Julijce. In še: sneženje ob sončni pripeki je bilo nekaj najbolj zanimivega, kar sem od vremenskih pojavov videl v zadnjem času... Za konec pa seveda še nekaj fotografij!
