V nedeljo sva si z Džanijem zaželela hribov ter sproščujočega plezanja, po možnosti na soncu. Na društveno vabilo se na žalost ni nihče odzval, pa nič zato, sva pa sama krenila proti Jezerskemu. Ne preveč zarana sva prvi avto pustila pri Suhadolniku, saj sva si želela sestopati po sončni južni strani, nato pa se skupaj odpeljala proti Makeku in še malo naprej, vse do parkirišča za Veliki vrh. Markirana pot kaj kmalu postane strma kot le kaj, k izdatnemu potenju pa je pripomogla tudi naraščajoča temperatura ozračja, ki je spominjala bolj na poletje, kot jesen. Zlahka sva ujela vzorno vzdrževano lovsko stezico od Velikega vrha naprej, se uspešno prebila čez nič koliko borovcev, vseskozi pa so nama logično pot nakazovali tudi bobki od gamsov, ki sva jih malenkost kasneje tudi zagledala, in to cel trop. Končno je prišlo na vrsto tudi plezanje, ki je bilo prav fino, ravno prav lahko, da nisva čutila potrebe po varovanju, ter ravno prav težko, da ti požene kri po žilah. Mislim, da sta bila dva ali trije malo bolj zoprni prehodi, kjer napake pač ne sme biti, vse ostalo pa je trivialno - skratka tura bi bila več kot primerna še za marsikoga v društvu.
Preko celotnega dne sva se čudila mnogim stvarem in prav fino se nama je zdelo, ko sva ugotavljala recimo kako lepe gore imamo, pa zakaj je po grebenu med Velikim vrhom in Na Križu napeljana ponekod jeklena žica, pa kam zavije lovska stezica levo navzdol, ko se konča "hodni" del grebena, pa zakaj za vraga je potreben korak-za-korakom dolg opis grebenskega prečenja, če pa je potek tako logičen, pa koliko luštnih travc je na poti več kot primernih za mehko bivakiranje pod zvezdami z razgledom, pa kako hudičevo vroče je sredi Oktobra ... in podobno.
Čudila sva se tudi lastni hitrosti, saj nisva ravno v življenjski formi, pa sva vseeno bila Na Križu v štirih urah brez kakšnega hitenja in s postanki za mandarine iz Neretve, dan pa prelep, da ga človek ne bi izkoristil do konca, zato je hitro padla odločitev, da jo ne mahneva navzdol proti bivaku, temveč se pofočkava še na obeh Kočnah ter Grintovcu. Vmes sva se preizkusila v hranjenju kavk iz roke, iskanju sence ob sestopanju, iskanju zlata vrednega tolmunčka tik pred Suhadolnikom in še čem. Fino je bilo!
