V torek sva s Katjo (Petrovec, AO Celje-Matica) prečila našpičeni greben Pihavcev nad Bavšico.
Pri zasebni tovorni žičnici sva z markirane poti zavila levo na stezo v breg, ki se takoj postavi pokonci. Po nekaj minutah sva dosegla vikend (800 m) in se po zahodni strani ob žičnati ograji vzpela do vrha posesti.
Tam sva ujela stezico, ki je naredila nekaj okljukov in verjetno vodi k izviru (napis na drevesu VODA). Stezici sva sledila v prvo grapo (920 m) proti desni (vzhodu), nato pa po levem oz. zahodnem pobočju grape naravnost navzgor.
Gozdnato pobočje je bilo strmo 35-40°, na tleh star, vendar nesprijet grušč, deloma že prekrit s tanko plastjo zemlje, zaradi česar je tudi drselo in spodnašalo, tu in tam sva sprožila kak kamen.
Vsakih nekaj 10 m sva naletela na prečno stečino; te so večinoma potekale po plastnicah in zato niso bile uporabne za najino smer.
Levo (zahodno) od naju je bila večino časa krajša skalna zapora (visoka pribl. 15 m), udoben strm prehod (uhojena stezica) mimo nje se je ponudil na višini 1080 m.
Na greben, ki je presenetil s svojo širino in položnostjo, sva stopila tik nad 1100 m. Po grebenu poteka celo uhojena steza, ki pa po 50 višinskih metrih zavije proti levi (v smeri proti Bali); nekaj časa sva ji še sledila, a ko sva ugotovila, da vodi proč od Obljaka, sva jo ponovno mahnila naravnost navzgor po širokem gozdnatem hrbtu. Hoja je bila prav udobna, pobočje manj strmo in prav nič drseče.
Ko sva že mislila, da je bil spodnji gozd zelo strm in da je greben kar strm, naju je presenetil pogled na vršnih 300 m Obljaka, ki se strmo dviguje nad gozdnatim grebenom in ti da občutek, da si kljub prehojenim 700 m še vedno nekje daleč v dolini.
Do začetka strmejšega zgornjega dela Obljaka na 1500 m sva prišla prav po grebenu. Strm začetek je potekal po stečini poševno v levo in že takoj na začetku precej strmo, nad njim so se hitro začele strme trave in poplezavanje po njih.
Držala sva se nekoliko v desno, saj je naravnost navzgor izgledalo še bolj strmo. Našla sva lažji prehod čez strmali proti desni na južni greben Obljaka, ki sva ga dosegla na 1620 m, in mu nato z nekaj manjšimi krajšimi izleti izključno na zahodno (levo) stran sledila do vrha Obljaka.
Ruševju pod vrhom sva se povsem izognila tako, da sva na 1810 m z grebena odvila na stečino v levo (na zahodno stran) in tako prav elegantno prišla do najvišje točke Obljaka (1866 m) naravnost z zahodne strani.
Vzpon iz doline do izstrelišča proti Pihavcem nama je vzel 3 ure.
Nadaljevanje je bilo orientacijsko bolj preprosto, vseeno pa sva se nekajkrat morala vračati z osvojenih vmesnih stolpov/vrhov nekaj 10 m nazaj in poiskati prehod po zahodni ali vzhodni strani grebena.
Zahodne vesine grebena so bile še v senci in zato nekoliko vlažne, kar pa na območju šopastih trav ni predstavljalo problema, saj so dolge in močne trave omogočale precej dobro oporo za roke in tudi noge. Več težav je bilo na travnatih stopnicah s "postriženimi" travicami,
kjer ni bilo nič za zagrabiti - predvsem na 2 sestopih je bil to glavni problem – z Malega Pihavca proti Velikemu Pihavcu in nato z Oplačnice. Tam sva si pomagala z bajlami in ta tehnika se je izkazala za zelo učinkovito.
Še preden stopiš na Mali Pihavec, moraš opraviti z njegovim južnim predvrhom. Najprej vrh 2009 m, sestop ~15 m, vzpon na 2006 m, strmejši sestop (II-III) v škrbino ~10 m, nato pa po levi (vzhodni) strani obvoziš stolp, visok malo čez 2000 m, in na njegovi zadnji (severni) strani splezaš ~10 m v škrbino 1990 m.
Na grebenu med drugim vrhom in stolpom sva naletela na osamljeno črno ovco, ki je le prestrašeno tekala s stolpiča do plezalnega mesta in nazaj, videti je bilo, da se je ujela na odsek grebena med dvema zanjo neprehodnima mestoma. Čez skoraj navpičen skalnat odstavek ji nisva znala pomagati in mislila sva, da ji bo nekako uspelo najti rešitev. Toda ovca je bila na istem odseku grebena tudi pol ure kasneje, ko sva midva že bila na Malem Pihavcu (čredo sva srečala že precej niže).
Zato sva z Malega Pihvca poklicala 112 - občasno se na internetu pojavi kakšno poročilo o reševanju zablodelih živali. No, tole ovčko so očitno namenili bogovom, saj se po klicu ni zgodilo nič.
Sestop z Malega Pihavca je eden od zahtevnejših odsekov prečenja, strma travnata rampa, zelo izpostavljena in zračna, travica postrižena, vlažna. Za teh 60 m sestopa s cepinom v travnati ruši in pležo do zadnje škrbine pred Velikim Pihavcem sva porabila več kot 20 minut.
Čez edino zares plezalno mesto (V-) prečenja – s škrbine (2012 m) proti Velikemu Pihavcu – sva se seveda varovala. V primerjavi z opisi na internetu se je prav sredi ključnega mesta v zadnjem času pojavil en nov klin (en je tik nad škrbino, novi je kake 4 m više, še en stari še 1.5 m više - za robom in ga ne vidiš med premagovanjem ključnega mesta). Nad ključem sva sledila grebenu z malo slabšo skalo in tam pustila še en klin. Izkoristila sva sidrišča, pripravljena za abzajle, in se nad škrbino varovala 2 raztežaja do lažjega sveta malo pod vrhom Velikega Pihavca.
Pogled nazaj na Mali Pihavec je res osupljiv in šele tedaj se povsem zaveš izpostavljenosti sestopne rampe z Malega Pihavca proti škrbini. Vendar pa grebena tam še ni konec, grebenski sestop čez Oplačnico se nadaljuje v istem slogu, izpostavljenost ne popušča, še ena travnata rampa po zahodni strani in kar nekaj strmih travnatih/skalnih sestopov na vzhodno stran, "obkoljevalni manever" (M&M, http://www2.arnes.si/~mcuder/dnevnik/050529.html), na koncu pa pleža povsem po grebenski rezi.
Prav fascinantno je, da izpostavljenost in ozkost grebena resnično ne popustita prav do konca prečenja, kot je zapisal že Janko Humar po svojem letošnjem obisku (Primorske stene, http://www.primorskestene.com/grebenska-precenja-gora-na-soncni-strani-alp/greben-pihavcev-nad-bavsico). Do zadnjega metra je treba biti zbran, natančen, uravnotežen, zanesljiv.
Med Obljakom in ciljnim sedlom sva potovala točno 5 ur skupaj z malicami, štrikanjem, res obilnim fotografiranjem. Ta del grebena je dolg pribl. 1.8 km, nabere se okoli 500 višinskih metrov vzpona.
Stezica v Balo je v zgornjem delu večinoma izgubljena, zanesljivo sva jo ujela šele ~150 m pod sedlom; stezica obide skalne bloke po spodnjem robu.
Kraljevska tura, ki ti spremeni dojemanje besed izpostavljenost, zračnost, strme trave. O tem, kakšni velemojstri so tam prebivajoči gamsi, pa raje ne bi, mi smo amaterji proti njim.
